Oglas
Pomen tega spomenika tiči v njegovem grškem slogu in ornamentiki, ki nima nobene povezave z rimsko ali bizantinsko umetnostjo" in v tem, da gre za "edini ohranjeni primer grobnice barbarskega kralja tega obdobja.
Lačni, premraženi, jetični … Podoba, ki kar prepričljivo opiše številne sicer pronicljive in plodne umetnike. Zazdi se, da za tiste, ki so delovali v arhitekturi, ne velja. Arhitektura je vendar tista dejavnost, ki brez obilnega dotoka finančnih sredstev ne more uspevati. Pa vendar nam zgodovina govori, da se arhitektura in gradbeništvo v času največjih stisk vendar nista nikoli povsem ustavila. Ozrimo se torej v nekaj kriznih obdobij in se seznanimo z arhitekturo, ki je tedaj nastajala.
Propad rimske družbePropad zahodnega rimskega cesarstva konec 5. stoletja je pomenil dramatično cezuro v razvoju Evrope. Mesta so propadala, saj nove majhne politične entitete v času razpada trgovskega in upravnega sistema, ki je v gospodarski sistem povezoval ogromno območje, niso zmogle zagotavljati blagostanja, značilnega za obdobje razcveta rimskega imperija. Nujna posledica usiha gospodarstva je bila deteriorizacija kulture in splošne omike. Nekateri novi vladarji pa so tudi v času, ko so bile novogradnje vse po vrsti prav uborne v primerjavi z velikimi rimskimi spomeniki, vendar skrbeli za ohranjanje gradbene kulture. V tem kontekstu velja omeniti ostrogotskega vladarja Teodorika (vladal je med letoma 493 in 525), ljubitelja umetnosti, ki si je prizadeval za obnovo nekaterih antičnih zgradb, odredil pa je tudi postavitev nekaterih novih velikih objektov. Teh sicer ni zaznamovala prefinjena eleganca starega Rima, saj so bili to predvsem preprosti in robustni objekti. V zgodovino se je vpisala tudi Teodorikova odločitev iz leta 519, da na svoje stroške obnovi ravenske sinagoge, ki jih je drhal porušila. Teodorik je zapustil tudi verjetno največji grajeni spomenik ostrogotske kulture; to je njegov mavzolej, ki ga je dal kot svojo grobnico zgraditi na obrobju Ravene in ki je danes vpisan na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine. Mednarodni svet za kulturne spomenike (ICOMOS) je o mavzoleju zapisal: "Pomen tega spomenika tiči v njegovem grškem slogu in ornamentiki, ki nima nobene povezave z rimsko ali bizantinsko umetnostjo" in v tem, da gre za "edini ohranjeni primer grobnice barbarskega kralja tega obdobja".
Ljudska križarska vojna
Ljudska križarska vojna je izjemen pojav v visokem srednjem veku. Kmečko prebivalstvo, ki so ga že več let pestile suša, lakota in kuga, se je pod vodstvom karizmatičnega meniha Petra Puščavnika podalo na križarski pohod, v katerem je videlo izhod iz velike stiske. Kot obet za ugoden razplet podviga so videli 'nebeški blagoslov', katerega so prepoznali v avrori, luninem mrku in kometu, ki so jih opazili v letu 1095 in ki so bili tudi med povodi za tako imenovano milenaristično gibanje. Kmečka križarska vojska je štela okoli 40.000 duš, sodelovali so tudi ženske in otroci. Vse skupaj se je končalo s porazom križarjev v Anatoliji, še prej pa so se križarji temeljito znesli nad Judi; še posebej na udaru so bili premožni Judje iz Porenja. Križarske vojne so bile rezultat splošnega občutja ogroženosti in nenehnega bojevanja za oblast tudi nad najmanjšimi ozemlji. To je bil zato tudi čas gradnje utrdb in predvsem utrjenih gradov. V 11. stoletju, v stoletju prvih križarskih pohodov, je tako med drugim nastal katarski grad Peyrepertuse, strateško nameščen na pečine v francoskih Pirenejih. Lokacijo gradu izdaja že njegovo ime, ki v tako imenovanem oksitanskem jeziku pomeni prevrtana oziroma predrta skala. Grad so dali zgraditi aragonski kralji.
Velika kuga in stoletna vojna
Leto 1347 je v evropski zgodovini zaznamovano kot leto velike katastrofe. 1. septembra je črna smrt dosegla Marseille in se razširila po Evropi, istega leta pa je bila deseta obletnica začetka stoletne vojne, katere bistvo je bil boj med dinastijama Valois in Plantagenet za francoski prestol. Velika vojna in splošna kriza pa nikakor nista zaustavili gradnje katedral, ki je bila eden izmed izrazov tekmovanja med mesti oziroma škofijami. Čeprav je največja evforija gradnje katedral in tekmovanja, katera katedrala bo imela višji stropni lok, Francijo zajela že v 13. stoletju, pa večina velikih projektov pred 14. stoletjem ni bila dokončana. Tako so, denimo, v 14. stoletju dokončevali stolpa znamenite katedrale v Amiensu, v istem stoletju so prav tako dokončali katedralo v Reimsu, in sicer potem, ko so se odločili že dokončani cerkvi podaljšati ladjo, morda najbolj znameniti primer te obsedenosti s katedralami pa je gradnja katedrale v Beauvaisu. Leta 1284 se je tako zrušil že skoraj dokončani strop, ker je bil preprosto previsok in umetnostni zgodovinarji ta dogodek celo opisujejo kot dogodek, ki je med francoske gradbenike zanesel obup in skepso, spet drugi pa pravijo da je bila nesreča začetek večje razumnosti v gradnji in dobe manjših struktur. Sodba o zmanjšanju ambicij gradbenikov pa se zazdi neutemeljena, če se spomnimo, da se je gradnja velikopotezne katedrale nadaljevala in jo je v 16. stoletju prekinila nova nesreča; tokrat se je zrušil še nedokončani stolp, katerega končna višina je bila prav tako določena preveč velikopotezno.
Osemdesetletna vojna ali nizozemski upor
Nizozemski upor zoper špansko nadvlado (1568-1648), ki je sicer že tedaj gospodarsko izredno uspešne province obremenila z visokimi davki, se je končal z ustanovitvijo nizozemske republike, ki je zaslovela kot popolnoma svobodna dežela, v kateri cvetijo umetnost, trgovina in tudi znanost. Že v času španskega jarma se je začela razvijati prepoznavna nizozemska sekularna arhitektura, za katero je značilno, da je izražala duh pozne gotike. Najbolj izjemni spomeniki so mestne hiše, med katerimi se zaradi njene arhitekturne odličnosti pogosto omenja mestna hiša v sicer majhnem mestu Middelburgu. Anthonis Keldermans iz znamenite umetniške družine Keldermans je postavil mestno palačo imenitnih razmerij, bogate ornamentike, niza skulptur in množice stolpičev, krona celotne kompozicije pa je mestni stolp s prefinjenimi biforami. Mogočne mestne hiše so bile izraz bogatega javnega življenja, ki je bilo posledica filozofije, da naj bo politika stvar vseh državljanov, ne le peščice izbrancev.
Francoska revolucija
Obdobje francoske revolucije je bilo obdobje rušenja gradov in cerkva. Anekdota pravi, da so se revolucionarji miniranju katedrale v Chartresu odpovedali le zato, ker jih je nekdo opozoril, da bi ruševine debelo prekrile celotno mesto, čiščenje le-tega pa bi trajalo več mesecev. Za obdobje revolucije je sicer značilen tako imenovani slog direktorija, ki je modo, umetnost, arhitekturo, najbolj pa oblikovanje pohištva zaznamoval med 2. novembrom 1795 in 10. novembrom 1799 oziroma v času vladanja direktorija petih. Slog direktorija je bil neoklasicističen z umirjenimi rezbarjenimi vzorci, ta slog pa je obenem tudi že napovedoval nastop empira. Med arhitekti sta izstopala Charles Percier in Pier Francois Léonard Fontaine. Percier in Fontaine sta bila tesna prijatelja, njun prvi skupni projekt je bilo izdelovanje kulis v pariški operi. Njun prvi veliki projekt v polju javne arhitekture je bila okrasitev hotela invalidov (Hôtel des Invalides), skupaj pa sta predelala tudi Versailles in Lovre, ki sta ga povezala s palačo Tuileries. Po letu 1814 se Percier z javno arhitekturo ni več ukvarjal, Fontaine pa je imel še mnogo projektov: dokončal je Palais Royal, obnovil gledališče Théâtre-Français, elizejsko palačo in grad Neuilly.
Boljševiška revolucija
Boljševiška revolucija oktobra leta 1917 je bila izraz obupa ruskih delavcev in vojakov, ki so si želeli dostojnega življenja. Slednjega niso užili prav kmalu, saj je revoluciji sledila krvava državljanska vojna, ki je najbolj intenzivno potekala med letoma 1918 in 1920 ter preprečevala, da bi se utrdilo gospodarstvo in da bi se normalizirala oskrba z življenjskimi potrebščinami. V tem nemirnem času so se formirale temeljne maksime konstruktivistične arhitekture, arhitekture, ki je pomenila kombiniranje najnaprednejše tehnologije in komunističnih načel. Za konstruktivistično arhitekturo je značilno, da največje vizije njenih protagonistov niso bile realizirane. Najbolj znamenit v tem pogledu je načrt Vladimirja Tatlina za veliki stolp, v katerem bi bil sedež kominterne. Sredi dvajsetih in še posebej v času nove ekonomske politike, ko so zgradili tudi več veleblagovnic, se je docela uveljavil v sovjetski arhitekturi, vendar je v svoji mehaničnosti postal nekoliko bolj umirjen in bliže evropskemu funkcionalizmu. Simbol tega drznega obdobja pa ostaja danes ogroženi radijski stolp Vladimirja Šukova. 160 metrov visoka jeklena konstrukcija, ki jo zaznamuje hiperbolidna oblika, je bila zgrajena ravno na vrhuncu državljanske vojne (med letoma 1919 in 1922) in je tako še en odraz dejstva, da se tudi v obdobjih največje krize rojeva velikopotezna arhitzektura.
Velika gospodarska kriza leta 1929
Največji simbol velike gospodarske krize je tako imenovani črni torek. 29. oktobra 1929 je newyorški Wall Street doživel največji padec v vsej svoji zgodovini in dogodek je bil uvod v več let visoke brezposelnosti in koncipiranja novih strategij vodenja gospodarstva. Posebej prizadeta so bila mesta s težko industrijo, trpeli pa so tudi kmetje, saj so cene živil padle tudi do 60 odstotkov. Gradnja se vendar ni ustavila in ravno trideseta, ko so se ZDA iz krize počasi poskušale izkopati z znamenitim gospodarskim načrtom New Deal, s katerim se je v zgodovino vpisal predsednik Franklin D. Roosevelt, so bila čas proliferacije newyorških nebotičnikov. Kot nam pove Carol Willis, direktorica newyorškega muzeja nebotičnikov, je razlog za to, da so nebotičnike, kot je Empire State Building, gradili ravno na začetku tridesetih, predvsem dejstvo, da se je finančna konstrukcija teh projektov oblikovala že ob veliki konjukturi, ki je neposredna predhodnica zloma borze. Poleg tega so nebotičnike tedaj gradili veliko hitreje kot danes in so jih tako lahko dokončali v od dveh do treh letih, tako da kriza teh projektov ni mogla tako zelo ogroziti. Poleg tega je bil čas krize tudi čas gradnje številnih javnih stavb, ki jih je država gradila s pomočjo javnih del, nenazadnje pa so v sklopu newdealovskega programa za pomoč umetnikom v tem času pospešeno dokončevali tudi sloviti Mount Rushmore, skalnato skulpturo, ki predstavlja predsednike Georgea Washingtona, Theodora Roosevelta, Thomasa Jeffersona in Abrahama Lincolna.
Polona Balantič
Pomen tega spomenika tiči v njegovem grškem slogu in ornamentiki, ki nima nobene povezave z rimsko ali bizantinsko umetnostjo" in v tem, da gre za "edini ohranjeni primer grobnice barbarskega kralja tega obdobja.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje