Čeprav naj bi se človek na mariborskem območju naselil najpozneje v eneolitski bakreni dobi oziroma v obdobju med letoma 2.400 in 1.900 pr. n. št., pa želimo našo pripoved o razvoju kulturnega življenja v Mariboru začeti bistveno pozneje, to je v času, ko je Maribor postal mesto. Začetki Maribora kot mesta segajo v srednji vek. V 11. so Spanheimi organizirali vojaško obrambo Koroške proti Madžarom in tedaj so v mejni grofiji frankovske države tudi postavili trdnjavo z imenom Trdnjava v Marki (castrum Marchburch), v dokumentih prvič izpričano leta 1164. Kot v svojem besedilu Maribor od začetkov do sredine 18. stoletja piše Jože Mlinarič, pa se Maribor kot mesto prvič omenja leta 1254, v nekaterih listinah pa se posamezni prebivalci kot meščani navajajo že prej. Sicer pa se "večje število mariborskih meščanov (cives Marchpurgenses) prvič pojavi v listini iz leta 1273, ko se omenjajo mestni sodnik Walker, Ulrik 'de trog', Ulrik in Henrik 'de Weyntz', Sigfrid in Rudiger 'de Gonkaern', otonov sin Ortolf, notar (pisar) Rudolf in mož z imenom Ztaulen" (Mlinarič, J.)

Zadolženost cesarja friderika III. in Hervarta Turjaškega
Že v tem času je bilo prebivalstvo Maribora narodnostno mešano in predvsem nemški živelj, ki je v mesto pritekal s kolonizacijo, je kmalu prevzel vodilno vlogo v gospodarskem, posledično pa tudi v kulturnem življenju mesta. To sobivanje Slovencev in Nemcev je bilo tudi ena izmed glavnih determinant Maribora vse do konca prve svetovne vojne. Poleg Nemcev mariborske listine kot pomembno prebivalstveno skupino do njenega izgona leta 1497 izpričujejo tudi Jude. Številčni sicer niso bili, zato pa so bili, osvobojeni kristjanom zapovedane prepovedi bogatenja prek posojanja denarja oziroma oderuštva, toliko bolj vplivni v gospodarskem življenju. Pri Judih se jih je zadolžilo mnogo, po dolgovih pa je prednjačil zlasti cesar Friderik III. (1452-1493), dosti previdnejši v denarnih zadevah pa ni bil niti Hervart Turjaški.

Kmetje naj utrdijo mesto
Ko je Maribor postal mesto, se je tam tudi začela največja gradbena dejavnost, katere sledi so v Mariboru vidne še danes. V letu 1305 se tako že omenjata mestni jarek (graben) in obzidje (mawern), desetletje pozneje pa tudi današnji Glavni trg (marchi), ki tudi danes ostaja ena izmed ključnih arhitekturnih posebnosti mesta. Ko govorimo o oblikovanju Maribora v srednjem veku, je zanimivo, da se vedno znova poudarja obrambna funkcija tega mesta v sklopu Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti. Tako je mesto, ki se je razvilo ravno iz obrambne utrdbe, ob izhodu iz srednjega veka – v Mariboru je tedaj v okoli 185 hišah živelo nekaj nad 1.000 ljudi – spet stalo v središču pozornosti tistih, ki so upravljali s cesarstvom. V letih 1474/75 je tako cesar ravno v Mariboru sklical deželne stanove notranjeavstrijskih dežel, da bi sprejeli ukrepe za obrambo pred Turki, sredi osemdesetih pa je Friderik III. vsem podložnikom na območju šestih milj okoli mesta ukazal, da naj pridejo v Maribor in pomagajo utrditi mesto.

Gibanje sekt in prihod predikantov
Turški vpadi in izgon Judov iz mesta zaznamujejo začetek obdobja nazadovanja za mesto. Z Judi sta namreč iz mesta odšla tudi kapital in donosna mednarodna trgovina – mariborski Judje so med drugim trgovali vse do Dubrovnika –, ki je skupaj z denarjem v Maribor prinašala tudi tuje ideje in tako skrbela za svetovljanstvo v mestu ter se znova razcvetela šele v 18. stoletju, in sicer s pojavom merkantilizma. Še pred tem pa so v Maribor nove ideje in z njimi nova kultura vdrle s pojavom luteranstva, in kot piše Mlinarič, so se "že leta 1528 v deželnem glavnem mestu Gradcu pojavili številni predikanti in po vsej deželi se je pričelo gibanje novih sekt". Mesto se je idejno razcepilo, a le začasno, saj je zoper luterane ob koncu 16. stoletja, še dodatno spodbujena z gorečim protiluteranskim zagonom, ostro nastopila protireformacija.

Jožefa II. moti gledališka epidemija na Štajerskem
Začetek pravega institucionalnega kulturnega življenja lahko v Mariboru postavimo v 18. stoletje, povezano pa je z gledališčem. Gre za čas, ko so tudi v Maribor prodirale nove razsvetljenske ideje, povezane s prizadevanjem za emancipacijo meščanstva in podložnikov, ki pa so v obdobju revolucionarnega vrenja v Franciji in z njim pogojene vojne Avstrije in njenih zaveznic proti temu gnezdu prevratniških idej, pogubnih za človeško družbo, zamirale. Zabavi se v teh turobnih časih meščanstvo vendar ni hotelo odpovedati in v mestu so še naprej prirejali plese, del dobička je šel vedno – izjema so bili le plesi, ki jih je prirejalo vojaštvo – v ubožno blagajno. Udeležba je bila sicer često skromna, saj poročila govorijo o tem, da je bilo najmanjše število udeležencev celo samo devet.

Drugi način zabave je bilo obiskovanje predstav potujočih gledaliških skupin, ki so se vsaj od leta 1768 (iz tega leta izvira prvo znano poročilo o takšnem gostovanju) ustavljale v mestu ob Dravi. Za začetno leto mariborskega gledališča pa velja 1785, ko je "skupina za gledališče navdušenih prijateljev umetnosti" odprla "majhen oder". Ustanovitev mariborskega gledališča ni bila posebnost svojega časa, kajti ravno v tem obdobju se je 'moda' ustanavljanja gledališč uveljavila tudi drugod in tako nekako v teh letih stalni oder dobita tudi Ptuj in Celje. O tem, da je prišlo do pravega gledališkega razcveta, govori tudi to, da je pojav pritegnil celo pozornost razsvetljenega cesarja Jožefa II., ki svojo odredbo glede gledališč na Češkem iz leta 1786 končuje z ugotovitvijo, da je "treba omejiti preveliko širjenje gledališke epidemije (Schauspielersucht)". Kljub priljubljenosti je imelo gledališče v prvih letih precejšnje težave s prostorom. Večkrat se je moralo seliti – začasno mu je dom na svojem gradu ponudil celo grof Brandis – na koncu pa se je ustalilo v opuščeni špitalski cerkvi.

Mesto z vsemi 'potrebnimi' kulturnimi ustanovami
Nastop 19. stoletja je pomenil tudi začetek bolj organizirane glasbene kulture. V gledališču in v viteški dvorani na gradu so ljubitelji glasbe od konca prvega desetletja prirejali koncerte, vsaj od leta 1825 pa je obstajalo Glasbeno društvo (Musikverein). Pomemben agent družabnosti in širjenja omike pa je bilo leta 1823 ustanovljeno Kazinsko društvo, ki je delovalo kot bralno društvo in nabavljalo 'dovoljene časopise' In tako je mogoče dejati, da je imel Maribor sredi 19. stoletja 'ustrezne kulturne institucije' deželnega kulturnega središča. Sredi 19. stoletja je postal tudi središče narodnega preporoda na Štajerskem, ki je najbolj očitno zajel tedanje tako rekoč edino slovensko izobraženstvo, domačo duhovščino; postojanka te preroditeljske duhovščine pa je bila župnija v Limbušu.

Prizadevanje za organiziranje našega jezika
Preporodna vnema je bila usmerjena predvsem na jezikoslovno področje in v tem pogledu velja omeniti duhovniško deveterico, ki se je zbrala leta 1803 pri Sv. Urbanu nad Ptujem, da "organizira naš jezik". Prizadevanja za narod so se postopoma uveljavile tudi v posvetni srenji, v kateri je konec tridesetih zaznati napredne liberalne ideje. Kako so se izražale, lahko ugotovimo iz zapisa, ki se navezuje na društvo ljubiteljev gledališča, katerega člane v zapisu v Stirii kronist kulturnega življenja v Mariboru R. G. Puff pohvali za "tako popolno opuščanje kastovstva, tako toplo zbliževanje, tako prisrčno sodelovanje". Naslednji idejni tok, ki se je uveljavil v prvi polovici 19. stoletja in ki je tudi zaznamoval mariborsko kulturo, je nemški nacionalizem, katerega razmah je med drugim povezan tudi z bojaznijo pred francoskimi težnjami po nemškem Porurju.

Z že omenjenim Puffom je povezana pomembna knjižna izdaja. Puff je namreč leta 1847 izdal monografijo o Mariboru (Marburg in Steiermark, seine Umgebung, Bewohner und Geschichte, I-II), in sicer ob odprtju železnice skozi Maribor. Knjiga, ki je izšla na 500 straneh, je bila naznanjena kot najobsežnejša knjiga na Štajerskem v predmarčni dobi. Knjiga je skoraj nemudoma povsem pošla in temu uspehu so se "pridružile še ugodne sodbe žurnalistike" in "zdravi pogledi najboljših".

Sredi stoletja je pomembna trdnjava narodnega preroda postala mariborska gimnazija, katere dijake je celo Nemec Puff spodbujal k učenju materinščine. Kam je usmerjena gimnazija, se je še bolj določno pokazalo leta 1846, ko je začel izhajati slovenski dijaški list Sprotuletna vijolica. Zanimivo je tudi, da so leta 1848, ko je ob revolucionarnem mnenju med meščanstvom prevladovala nemška liberalna smer, slovenske barve dobile celo mesto v mariborski narodni straži. Iz tega obdobja je registriran še obstoj manjšega radikalnega krila, ki je med drugim simpatiziralo z revolucijo na Ogrskem. Čeprav je bilo med vplivnimi Mariborčani še vedno večji del Nemcev, pa je bilo obdobje okoli leta 1850 pomembno kot izhodišče za prihodnost. V zadnjem desetletju neoabsolutizma namreč Maribor dobi državne urade, v katerih se vendar uveljavlja tudi slovenska inteligenca, ki je bila gonilo nadaljnjega razvoja kulturnega življenja, o katerem bomo pisali naslednjič.

Polona Balantič