80-letni sodobni umetnik v Lombardiji že od novembra nadzoruje gradnjo inštalacije The Floating Piers (Plavajoči pomoli), ki bo od 18. junija dalje za javnost odprta 16 poletnih dni.

Christova ekipa mora skupaj pritrditi 220 tisoč plovnih kock iz polietilena. Nastalo bo tri kilometre dolgo "sprehajališče", ki bo dva otočka povezalo s celinskim mestecem Sulzano. Na enem izmed obeh otokov, Monte Isolo, živi dva tisoč ljudi, in je praviloma dostopen samo s čolnom.

Hoja po kitovem hrbtu
Projekt Plavajočih pomolov je vsaj toliko inženirski kot umetniški podvig: za sestavljanje kock so morali na pomoč priskočiti atleti, na jezersko dno pa jih s sidri pričvrščajo potapljači. Inštalacijo naj bi v dobrih dveh tednih obiskalo okrog pol milijona ljudi, pričakujejo organizatorji.

Manjka ji sicer še tista zadnja pika na i: rumena tkanina, ki glede na svetlobo ob različnih delih dneva in količino vlage menja barvo v rdečo in zlato. Nemške šivilje bodo blago na kocke s posebej prilagojenimi šivalnimi stroji pritrdile tako, da bo vse skupaj ustvarjalo "vtis valovanja, kakor da hodiš po kitovem hrbtu". S tkanino bodo prekrili tudi približno kilometer in pol sprehajalnih poti po krajih Sulzano in Peschiera Maraglio.

Umetnost ali priložnostno kopališče?
Na lokaciji bo ves čas vsaj 150 izurjenih prostovoljcev, ki bodo skrbeli za varnost obiskovalcev - čeprav bodo plavanje prepovedali, je seveda treba pričakovati, da bodo ljudje z lebdečih pomolov tudi skakali v jezero. Trikilometrski sprehod bo za ljudi brezplačen, 15 milijonov evrov, kolikor projekt stane, pa je Christo prispeval sam.

Na idejo za projekt sta Christo in njegova dolgoletna partnerica, zdaj že pokojna Jeanne-Claude, prišla že daljnega leta 1970 (takrat sta si še predstavljala dva kilometra dolg pomol v argentinski delti reke Rio de la Plata), lokacijo pa je vdovec izbral predlani.

Najslavnejši pejsaž v zgodovini umetnosti
Plavajoči pomoli bodo Christova 23. večja inštalacija; javnost ga najbrž najbolje pozna po "zavitem Reichstagu" v Berlinu (1995) in slikovitem projektu Vrata v newyorškem Centralnem parku (2005). Christo in Jeanne-Claude sta imela vedno rada velikopotezne projekte: konec leta 1970 sta v ameriškem Skalnem gorovju čez neko globel obesila zaveso, leta 1983 sta z rožnato tkanino obdala 11 otokov v zalivu Biscayne, naslednje leto pa sta oblekla znameniti pariški most Pont-Neuf. Njun zadnji veliki skupni projekt je bila že omenjena postavitev 7.503 škrlatnih vrat v newyorškem Centralnem parku.

Jezero Iseo je Christa pritegnilo zaradi slikovite okoliške pokrajine - pejsaž, ki je najverjetneje tudi v ozadju da Vincijeve slovite Mone Lize.