Na velikanski freski lahko, če se posvetimo podrobnostim, med drugim naštejemo osem glav ovnov z zavitimi rogovi. Strokovnjaki so prepričani, da je oblika rogate glave mišljena kot nekakšna subverzivna upodobitev oblike ženske reproduktivne anatomije (ovnovo rogato lobanje je po obrisu kaj lahko interpretirati kot maternico z jajcevodoma).

Morda je hotel Michelangelo na ta način poudariti moč in seksualnost ženskega spola kot tistega, ki ustvarja življenje - in to v času, ko je gojila Katoliška cerkev do takih idej globok odpor in pravzaprav še niti ni prišla do končnih sklepov o tem, ali ženske imajo dušo ali ne. "Sklepamo lahko, da je pravi pomen teh lobanj morda neposredno povezan z obliko ženskih notranjih organov," ugotavlja skupina raziskovalcev z več brazilskih univerz, ki je svojo študijo objavila v Zborniku klinične anatomije.

Trikotnik ni samo trikotnik
Ob tem poudarjajo še, da je vsaka od lobanj naslikana točno na vrhu navzgor obrnjenega trikotnika, kar je starodaven, poganski falični simbol. "Mislimo, da položaj - vrhovi trikotnikov (moški simbol) so poravnani z lobanjami (maternica) - v resnici predstavlja neposreden spolni kontakt med moškim in ženskim simbolom," je med drugim zapisano v izsledkih.

Brazilci so pod drobnogled vzeli tudi osrednji del freske, na katerem je Michelangelo upodobil stvarjenje Eve. Čisto na sredini tableauja je Eva, ki moledujoče dviguje roke, ki tvorijo obliko črke V, ki je obenem poganski simbol za vagino, za kelih, iz katerega izvira vse življenje.

Poganska ženskost čisto na sredi najslavnejše stropne poslikave na svetu
"Klasične interpretacije navzgor obrnjen trikotnik razumejo kot poganski simbol za moškost (rudimentaren falus), navzdol obrnjen trikotnik pa kot poganski simbol za ženskost," ugotavlja Deivis de Campos, strokovnjak za anatomijo z univerze v Porto Alegreju. "Čisto mogoče je, da je Michelangelo točno na sredino poslikave Sikstinske kapele umestil zloglasen simbol ženskosti," je teorija devetih avtorjev študije, ki nosi naslov Skrivni simboli ženske anatomije na stropu Sikstinske kapele Michelangela Buonarottija.

Akademiki predpostavljajo, da je umetnik ženske simbole uporabil, da bi "se poklonil podobi ženske, ki je bila v Katoliški cerkvi večinoma zanemarjana". Michelangelo je bil namreč privrženec antične, poganske grško-rimske umetnosti in je "idealiziral vse nauke, povezane s sveto ženskostjo".

Če je ženski princip ustvarjanja novega življenja nosil veliko težo v poganskih in judovskem nauku, pa naj bi predominantno moška Katoliška cerkev v njem videla predvsem grožnjo. "Predpostavljamo, da je Michelangelo simbole ženskosti skril, ker je vedel, da papež nikoli ne bi odobril takih upodobitev."

Nobena skrivnost ni, da je Michelangelo v svoja dela pogosto skrival zakodirana "sporočila", spomnijo avtorji. "Podobno kot drugi renesančni umetniki je tudi on pogosto uporabljal anatomske skice, spolno dvoumne reference in nesramne žaljivke na račun naročnikov, ne da bi se meceni tega sploh zavedali." Subverzivne aluzije na plodnost bi lahko bile tudi znak umetniškega upora: Michelangelo je naročilo za poslikavo Sikstinske kapele namreč le stežka sprejel: samega sebe je videl predvsem kot kiparja.