narodni simpozij Struktura praznine, ki povezuje filozofe in naravoslovce.

Struktura praznine je sicer tudi naslov tri leta trajajočega projekta Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Zastavljen je interdisciplinarno in skuša povezati filozofsko refleksijo praznine (od antičnih do sodobnih premislekov) s problematiko praznine v znanosti.

Kot poudarjajo organizatorji, se dobro zavedajo, da filozofski in znanstveni jezik nista združljiva, tako da ne gre za kakšen poskus sinteze, po drugi strani pa ne pristajajo na "dialog gluhih". Izhajajo iz tega, da se lahko filozofska in znanstvena obravnava tega vprašanja vzajemno razjasnjujeta. Udeleženci seminarja so večinoma filozofi, ki pa bodo dali prostor tudi znanstveni obravnavi. Na njem so tako med drugimi nastopili Mladen Dolar, Sašo Dolenc in Matjaž Vesel, odprl pa ga je rektor Univerze v Ljubljani Stanislav Pejovnik.
Izhodiščno vprašanje simpozija: "Kaj, če sploh kaj, je praznina?", meri na temeljno dvoumnost pojma praznine, saj praznina ni – nič, temveč jo je treba razumeti kot mesto, ki ni preprosto prazno, temveč njegova "praznina" iz sebe generira "nekaj" - v zadnji instanci bit oziroma univerzum. Ali, kot je dejal fizik John Wheeler, "nič ni bolj bistvenega kot to, da prazen prostor ni prazen - je center najbolj divje fizike". O tem pričata tudi dve temeljni znanstveni teoriji 20. stoletja, relativnostna teorija in kvantna teorija polja, ki sta bistveno predrugačili naš pogled na vesolje oziroma na temeljno "snov" fizične realnosti – na prazen prostor.

Praznino "odkrili" že v antiki ...
Kot so zapisali organizatorji, je vprašanje praznine "preganjalo" že antične filozofe vse od časa atomistov Demokrita, Epikurja in Lukrecija, ki so prvi trdili, da ima praznina strukturno funkcijo, da ima v strukturi vesolja svoje mesto ravno toliko, kot ga ima snov oziroma atomi; še več, pojasnjevala naj bi tudi odklone v gibanju atomov, s čimer so antični filozofi na nenavaden način predvideli vprašanja sodobne fizike.
Antičnim atomistom je nasprotoval Aristotel, ki je s svojo šolo začetnik ontološke paradigme neobstoja praznine. A vendar je prav s svojo definicijo praznine kot "prostora, v katerem ni ničesar", združil koncepta prostora in niča, kar znova nakazuje že omenjeno dvoznačnost pojma praznine. Aristotelska "prepoved" praznine je bila sicer v nasprotju s krščanskim pojmovanjem, saj je implicirala omejitev absolutne božje moči, obenem pa pod vprašaj postavljala koncept stvarjenja iz nič, na katerem temelji krščanska metafizika.

... še zmeraj pa zaposluje tudi sodobne mislece
Tudi v filozofiji 19. in 20. stoletja je bila praznina eden ključnih konceptov. Demokritov model, ki temelji na dvojnosti elementov in praznine, postane spet aktualen pri Heglu, ki ga je razumel kot temeljni uvid, na katerem temelji dialektična teorija. Tudi mladi Karl Marx je v svoji doktorski disertaciji obdelal to temo, saj je primerjal Demokritovo in Epikurovo teorijo narave. Precej drugače pa je ta pojem razumel Heidegger, ki je praznino kot bistvo reči (das Ding) zoperstavil znanstveni misli, ki po njegovem mnenju operira z objekti in praznine ne more misliti. In končno, Alain Badiou praznine ne razume kot gole odsotnosti biti, ampak kot bit, prosto vseh predikatov.
Svoje pa je k pojmu praznine prispevala tudi sodobna znanost, zlasti kvantna mehanika, skladno s katero fizični vakuum ne more biti zares prazen. Po zaslugi kvantnega načela nedoločenosti in ekvivalentnosti mase in energije v relativnostni teoriji se je vakuum namreč "iz pasivne praznine razvil v neskončno kompleksno in dinamično okolje".