Mimoidoči sicer ne bodo mogli več občudovati izvirnega vodnjaka, ki ga je Francesco Robba pred ljubljanski magistrat postavil leta 1751, ampak njegovo kopijo, ki je nastajala od 70. let prejšnjega stoletja. O tem, kako se izdelujejo kopije spomenikov, je za MMC pojasnil Mitja Romih, vodja projektov v Marmorju Hotavlje, kjer so izdelali repliko arhitekturnega dela Robbovega vodnjaka. Z njihovo pomočjo so obnavljali tudi gradove v Ljubljani, Novem mestu, Idriji, Laškem in na Kodeljevem.

Arhitekturni del Robbovega vodnjaka
Robbov vodnjak je sestavljen iz dveh delov: kiparskega, sem spadajo kipi, in arhitekturnega, ki ga sestavljajo stopnišče, čaša in obelisk, kopiji pa so dodani tudi stebrički, ki jih je Robba postavil ob svojem vodnjaku, vendar so v preteklosti izginili. Replike kipov so že v 80. letih izdelali v Restavratorskem centru, tudi arhitekturni deli spomenika pa so pripravljeni že več kot 7 let; ob obisku na Hotavljah so bili v delavnici le še manjši medskalni elementi.

In kako nastajajo replike?
Romih je takoj ovrgel romantične predstave o tem, da mojstri z metrom v rokah natančno premerijo vsak košček spomenika, nato pa z dletom v rokah iz ogromnega kosa kamna izklešejo natančen posnetek izvirnika. Že dolgo se ne dela tako, je pojasnil Romih in povedal, da se za izdelavo načrtov replik uporabljajo laserske tehnike, pri izdelavi kopije Robbovega vodnjaka pa so sami uporabljali še naprednejšo tehniko tridimenzionalnega skeniranja.

Preden predmet poskenirajo, ga je treba na več točkah označiti s posebnimi nalepkami, ki jih kamere med snemanjem zaznajo. Predmet se posname z več zornih kotov, posamezne posnetke pa nato računalnik združi in izdela površinsko 3D-obliko skeniranega elementa, na podlagi katere potem programi izdelajo postopek klesanja replike.

Človeška roka doda le detajle
Tudi v tej stopnji izdelave posnetka ima človeška roka prste vmes le pri vnašanju navodil v stroje, ki iz kamna oblikujejo skoraj popolno kopijo. Le v zadnji stopnji za orodje primejo tudi mojstri in kopiji dodajo še zadnje detajle. Pri tem seveda nimajo tako prostih rok, kot jih imajo pri izdelavi izvirnih kipov, je dodal Romih. Ob tem je vse ljubitelje Robbovega vodnjaka posvaril, da jih ne čaka kopija vodnjaka, kot so ga bili vajeni, saj so kipi na njem domodelirani. To je popolnoma pravilna odločitev, saj so nekaterim kipom že odpadli posamezni prsti in podobno, zato je bilo smiselno izdelati vodnjak, kot ga je naredil Robba, je dejal.

Manj stopnic, kot jih je pred magistratom stalo nazadnje
Tudi stopnic, ki vodijo do čaše, bo na kopiji manj, kot na vodnjaku, ki je nazadnje stal na Mestnem trgu, je povedal Romih. Tudi razlog za to odločitev vodi do Robbovega izvirnika. Temelji vodnjaka treh kranjskih rek so bili vseh 250 let isti in z njih se je dalo razbrati, da je bilo prvotno stopnic manj, kot v novem tisočletju, je povedal Romih in tako pojasnil manjše število stopnic. Pri odločitvi se niso mogli zanašati na načrte za prvotni vodnjak, v pomoč pa so jim bile prostoročne slike vodnjaka iz različnih obdobij; vsem je skupno manj stopnic in stebriči.

Obelisk delal sive lase
Z italijanskim baročnim mojstrom, ki je postavil najznamenitejšega od ljubljanskih vodnjakov, pa so imeli v Marmorju Hotavlje skupno težavo: kako kamen, iz katerega je izklesan 6,5-metrski obelisk, dostaviti do delavnice.

Robba se je podviga lotil sredi zime, ko je iz kamnoloma v Lesnem Brdu kamen tovoril na saneh in pri tem ob živce spravljal svoje delavce, ki so delali od jutra do večera. Sam je imel težave tudi zaradi stroškov, ki so bili precej višji od predvidenih. Kot je povedal Romih, si je Robba zamislil drzno rešitev: Uršulinkam, za katere je takrat izdeloval oltar, je želel izstaviti račun, v katerem bi bil tudi del stroškov za Robbov vodnjak. Nakana pa se mu ni posrečila, saj so jo nune spregledale in Robba se je znašel ne le v finančnih, temveč tudi moralnih težavah.

Tehnologijo je bilo treba prilagoditi
Čeprav je tehnologija v poltretjem stoletju zelo napredovala, sta bila prevoz in obdelava obeliska svojevrsten zalogaj tudi na Hotavljah. Kos kamna, iz katerega so izdelali repliko, jih je v istem kamnolomu, iz katerega je material za ta del vodnjaka dobil Robba, čakal 10 ali 15 let. Izdelovalci kopij si namreč zelo prizadevajo, da bi kamen za repliko dobili iz istega kamnoloma, od koder je prišel material za izvirnik. Arhitekturni del Robbovega vodnjaka je narejen večinoma iz kamna iz Lesnega Brda in Hotavelj, figuralni del pa iz Carrare. Če kateri od kamnolomov več ne obratuje, Restavratorski center oz. komisija, ki odloča in nadzira izdelavo kopije, predlaga drugo rešitev, je pojasnil Romih.

Ko je bil kamniti blok varno na Hotavljah, je bilo treba posebej prilagoditi stroje, da so lahko izklesali tako dolg obelisk, katerega obdelavo je oteževala še njegova trikotna oblika. "Dva tedna nisem kaj dosti spal," je skrbi, da se bo obelisk prelomil ali kako drugače poškodoval, opisal Romih, ki je povedal, da je bil vsak premik kamna zahteven poseg, ki je zahteval skrajno zbranost. Uspelo pa jim je tudi "izboljšati" Robbovo delo, saj je italijanski kipar zadnjih 80, 90 centimetrov spomenika dodal, medtem ko je kopija iz enega kosa. Romih pa je pudaril še eno "izboljšavo": čaša je izdelana iz enega dela, zato je stabilnejša.

Kopija - da ali ne?
Pri pisanju o Robbovem spomeniku in njegovi kopiji ne gre pozabiti na številne razprave o tem, ali je prav, da bo izvirnik stal v Narodni galeriji. Civilna iniciativa je pred leti razpravljala tudi o tem, da ni primerno, da se obnavlja in seli tudi arhitekturni del, ampak bi bilo treba vsaj tega ohraniti na Mestnem trgu.

In kaj o tem meni Romih? "Civilina iniciativa je imela razno razne ideje, od katerih so bile nekatere zelo ekstravagantne. Po mojem mnenju, ki je moje osebno in ni (umetnostno, konservatorsko) strokovno, ampak laično, mnenje nekega kamnoseka, je treba znati razločiti več stvari. Prvič - vodnjak tak, kot je bil, je pospešeno propadal in je terjal razmislek, kaj narediti z njim. Po mojem mnenju je bila zaščita na samem mestu vprašljiva. Selitev v nek drug, zaščiten prostor, je meni delovala popolnoma logično.

Ko pa govorimo o izdelavi kopije, je treba vedeti, da ima ta že dolgo zgodovino, jaz in naše podjetje smo vanjo vstopili šele na koncu pri sami izvedbi in nismo vplivali na osnovne, generalne odločitve. To, da bi selili le kipe, pa se mi zdi ... Preveč variant je bilo, da bi to sploh komentiral. Ta način, da se celoten vodnjak postavi nekje v zaščitenem prostoru, se mi zdi zelo dobra ideja.

Kipi sami so tukaj, narejeni so bili pred toliko in toliko leti, niso idealni, kot ni idealna nobena stvar na tem svetu, mislim pa, da dokaj dobro ponazarjajo tisto, kar je naredil Robba. Niti slučajno pa ta kopija ni primerljiva z vodnjakom, kakršen je bil v zadnjem obdobju. Kdor to pričakuje, mu je treba prej povedati, da ne bo videl vodnjaka, kakršen je bil pred dobrim letom odstranjem z Mestnega trga, temveč vodnjak, podoben tistemu, ki ga je postavil Francesco," je pojasnil Romih.

Mateja Tušek