"Gorim. Ne govorim. / Dogorim. Zbledim. / Veličina tega sveta nima cene."
Gregor Podlogar je marsikaj: je pesnik, prevajalec, radijski novinar, urednik oddaje Ars humana in – ne nazadnje – nekdo, ki ima rad glasbo. Še natančneje: nekdo, ki se zaveda zvokov, šumov in raznovrstne glasbe od dunajske klasike do sodobnega džeza. Podlogarjevo poezijo bo ob njegovem življenjskem jubileju predstavil pesnik, pisatelj in publicist Muanis Sinanović; pod režijskim vodstvom Špele Kravogel jo bo interpretiral Blaž Šef, slišali pa bomo tudi portretiranca.
"Ni več bodri zapeljivec, ki je proti večeru 13. avgusta 1912 pozvonil pri vratih Maxa Broda in se na kraju samem odločil osvojiti Felice. Zdaj jih ima devetintrideset, lasje so mu osiveli in nič več se ne vzpenja po stopnicah, preskakujoč po štiri hkrati. Svoje budne ure največkrat preživlja na ležalniku. Na sprehodih se hitro zadiha."
Tretjega junija 2024 bo minilo natanko sto let, odkar je umrl Fraz Kafka, eden najpomembnejših pisateljev modernega romana. Kdo ne pozna naslovov knjig, kot so Proces, Grad ali Amerika? Pisal je tudi kratko prozo, v slovenščini imamo njegove zgodbe zbrane pod naslovom Splet norosti in bolečine; v njej najdemo tudi znamenito novelo Preobrazba. O Kafkovi zasebnosti vemo marsikaj, predvsem zaradi njegovih dnevnikov in številnih pisem. Prav vanje se je poglobila francoska pisateljica Jacqueline Raoul Duval in napisala roman Kafka, večni zaročenec, saj v njem opisuje pisatelja kot zapeljivca in štirikratnega zaročenca. V slovenščino ga je prevedla Jedrt Maležič, odlomek o Kafkovem srečanju z Mileno Jesensko pa interpretira Blaž Šef.
"Ka misliš, Jeni, v šteron jeziki gučijo v nebesaj?" "Ne vem," sem odgovoril, "kako bi vedel?" "Nad Prekmurjun se guči prekmursko, vej drügoga jezika naši predniki ne vejo pa ne razmijo," se je hudomušno nasmehnil.
Igralec Evgen Car se je rodil 24. maja 1944 v Dobrovniku, med letoma 1968 in 1979 je bil član ansambla Slovenskega narodnega gledališča Maribor, od leta 1980 pa član Mestnega gledališča ljubljanskega. Občasno je gostoval tudi v drugih gledališčih. Oblikoval je številne prepoznavne glavne in stranske dramske, posebej komične in tragikomične like, od Shakespearjevih in Molierovih do likov sodobne dramatike. Znan je tudi po vlogah v več slovenskih filmih, še posebej pa je zaslovel z monodramo Poredušov Janoš. Ob osemdesetletnici je predstavil novo knjigo z naslovom Pojavimo se in poniknemo kot boža doga – boža doga v prekmurščini pomeni mavrica. V knjigi je devet zgodb, izbrali pa smo del ene izmed njih, v kateri je osrednja pozornost namenjena prekmurščini. V njegovi interpretaciji seveda.
"Če je Bog kaznoval Adama z izgonom iz večnosti v čas, potem je zemlja izgnanstvo in zgodovina ena sama tragedija."
V času, ko svet sočustvuje z usodo palestinskega naroda, zelo verjetno želimo izvedeti več o tem trpečem narodu. V Literarnem večeru z naslovom Tokove svojega srca usmerjala sem bolje kakor ostrostrelci lahko spoznamo njegovo poezijo. Oddajo sta pripravila Margit Podvornik Alhady in Mohsen Alhady in tudi prevedla pesmi petih avtorjev in avtoric, interpretirata jih Draga Potočnjak in Gregor Čušin, režiser Alen Jelen.
Prvi, napol turistični vzpon na gore najdemo opisan v zgodbah Stare zaveze. Okoli leta 2400 pred Kristusom je po vesoljnem potopu pristal Noe s svojo barko na nekem pogorju v Armeniji. Koliko se je med bivanjem v gorah turistično uveljavljal, nam ni znano. Drugi turistični vzpon je opravil Mojzes, ki se je sam povzpel na goro Sinaj, kje je celo bivakiral.
Pred odhodom v gore se je dobro pozanimati o razmerah ter prisluhniti nasvetom starejših in bolj izkušenih. Marsikaj so doživeli in dobro opazujejo. Junijske Humoreske tega tedna zato namenjamo planinski tematiki, začeli pa bomo z zgodovino planinstva, kot jo je leta 1937 v zbirki planinskih satir z naslovom Gruh (grušč) napisal pred 120 leti rojeni Edo Deržaj. Pisatelj je bil daleč pred svojim časom, saj je pozornost bralcev že tedaj rad pritegnil s kako lažno novico. Odlomek interpretira Aleš Valič.
Magnolija pa je na vrtu pred knjižnico rastla in vsako leto za kratek čas gole veje obsula s cvetovi, ki so spominjali na majhne ptice. V vetru so razpirali krila, v nekem trenutku pa odleteli.
Pesmi Lucije Stupica o času, ko je bil svet v otroških očeh še celosten in samozadosten, popoln v tistem, kar je pač bil, ter o spremembah, ki jih prinaša življenje, interpretira Tina Resman.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje