Vse to prinašajo literarne oddaje z besedili Rudolfa Maistra, Aldousa Huxleyja, Josepha Conrada ter Louisa Chévalierja, Marca Perelmana, Ilije Trojanowa, Jeana Echenoza in Chrisa Cleava.

Jemal jih je dan in jemala jih noč / - pojoče, vse v pisanem cvetju - / nazaj pa jih ni, od nikoder jih ni, / ne tihih, ne v fantovskem petju.

Mineva 90 let od smrti generala Rudolfa Maistra. Rodil se je 29. marca 1874 v Kamniku. Šolal se je najprej v Mengšu, nato v Kranju; tam je končal nižjo gimnazijo. Ker mu je bil všeč vojaški poklic in se je moral že zgodaj postaviti na lastne noge, se je odločil, da bo postal častnik. Po številnih vojaških službah vsepovsod po habsburški monarhiji so Maistra ob začetku prve svetovne vojne premestili v Maribor. Njegova velika zasluga za Slovence je, da je 1. novembra 1918 pred mestnim poveljnikom in zbranimi častniki izjavil: "Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in v imenu svoje vlade prevzemam vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko."

Maister pa ni bil samo častnik, bil je tudi pesnik. Poezijo je začel pisati že v gimnaziji. S psevdonimom Vuk Slavič je objavljal v reviji Vesna, z imenom Vojanov pa med drugim v Ljubljanskem zvonu in Slovenskem narodu. Bil je zunanji član Zadruge, gimnazijskega društva, katerega člani so bili tudi glavni pisci moderne. Izdal je dve pesniški zbirki, leta 1904 Poezije in leta 1929 Kitico mojih. Iz te je tudi nekaj pesmi, ki večinoma pripovedujejo o prvi svetovni vojni ter o žalosti ob izgubi slovenskih ozemelj po njej – v Literarnem nokturnu jih interpretira Matej Puc.

Sleherni človek ve, da sta krepost in sreča odvisni od podrobnosti; tisto, kar je splošno in vsem rečem skupno, pa je le neogibno zlo, ki ga pač terja razum. Hrbtenica družbe niso filozofi, marveč rezljači z drobno žagico in zbiralci znamk.

Aldous Huxley je napisal skoraj petdeset knjig in bil kar devetkrat nominiran za Nobelovo nagrado za književnost. Mineva 130 let od njegovega rojstva in v oddajo Literarni večer je Marjan Kovačevič Beltram uvrstil nekaj odlomkov iz njegovih najbolj znanih del Kontrapunkt življenja, Groteskni ples in Krasni novi svet – predvsem zadnji več kot 90 let po izidu ostaja izjemno aktualna družbena distopija.

In še o knjižnem vonju po olimpijadi … V času olimpijskih iger med letoma 1912 in 1948 so potekala tudi likovna in literarna tekmovanja.

Ste vedeli, da olimpijske igre od leta 1912 do 1948 niso bile samo športno, ampak tudi umetniško tekmovanje? Pierre de Coubertin, pisec Olimpijske listine, se je zgledoval po antiki in mislil, da je treba k novi religiji športa nujno pritegniti pisatelje in druge umetnike. Tako so na olimpijskih igrah v Parizu leta 1924 v ocenjevalnih komisijah sedeli pisatelji, kot so Jean Giraudoux, Paul Claudel, pa nobelovca Maurice Maeterlinck in Selma Lagerlöf. O tej danes neverjetni strani olimpijskih iger piše francoski pisatelj in zgodovinar Louis Chévalier v knjigi z naslovom Olimpijske igre književnosti. Odlomek z začetka knjige je prevedla Tadeja Šergan, v oddaji Izbrana proza pa ga interpretira Matej Puc.

Kadar je, na primer, Kandinski slikal ali kadar je Giacometti kiparil, jima ni šlo za postavljanje rekorda ali za to, da se uvrstita pred kakšnega drugega slikarja oziroma kiparja, čeprav so bila njuna dela pravzaprav hitro sprejeta tudi na širšem trgu.

Tematiki športa in olimpizma se posveča tudi Marc Perelman, francoski teoretik sociologije športa in univerzitetni predavatelj, avtor več knjig. Med njimi je najopaznejša njegova monografija Barbarski šport s podnaslovom Kritika globalne kuge. Slovenci jo imamo v prevodu Saše Jerele, izšla je pri založbi *cf pred dvema letoma. V njej najdemo tudi odlomek o Olimpijski listini, ki nas lahko spodbudi k drugačnemu razmisleku o vrhunskem tekmovalnem športu, kot je neomahljivo navdušenje nad vsem, kar se te dni dogaja in se še bo dogajalo v Parizu. Odlomek iz dela v Literarnem nokturnu interpretira Blaž Šef.

Potem sem navlekel nase obleko iz neoprena in se čudil, zakaj se mi nekako noče prilegati, kot bi se morala. (…) Poklicali so nas v dvorano, imeli naj bi brifing pred tekmo. Neki možakar se je rahlo dotaknil moje rame: "Ti, zakaj imaš pa neopren narobe oblečen?"

V nasprotju z večino športnih navdušencev, ki se v času olimpijskih iger prilepijo na zaslone, je nemški pisatelj bolgarskega rodu Ilija Trojanow pri skoraj petdesetih letih sklenil, da se bo v štirih letih preizkusil v čim več olimpijskih panogah. In kje bi bilo najzanimiveje spremljati naprezanje navdušenega rekreativnega športnika? Mogoče na triatlonski tekmi in v gimnastičnih preizkušnjah. Pripoved o njegovih tegobah in izzivih v Humoreski tega tedna v prevodu Mojce Kranjc interpretira Urban Kuntarič.

So tekači, ki so videti, kot da letijo, drugi, ki so videti, kot da plešejo, za druge se zdi, da paradirajo, pri nekaterih imaš občutek, da se pomikajo naprej nekako sede na svojih nogah. So tudi taki, za katere se zdi, da gredo samo, kar najhitreje morejo, nekam, kamor so jih poklicali. Pri Emilu pa nič od tega.

Francoski pisatelj Jean Echenoz je avtor dvanajstih romanov in več knjig kratke proze. Dobitnik številnih literarnih nagrad je leta 2008 objavil kratek roman Teči, pravzaprav romansirano biografijo legendarnega češkega tekača Emila Zátopka. Nekakšen dvojni portret, o avtorju Jeanu Echenozu in češkem tekaču Emilu Zátopku, je pripravila Nina Gostiša in v njem se med drugim sprašuje, kako se v okviru književnosti približati vrhunskemu športu.

"Daj no, saj tole ni nič drugega kot samo še ena biciklistična tekma. Mala malica zate." – "Pet tisoč ljudi, ki kričijo, ne kliče tebe."

Avtor romana Zlato Chris Cleave, sicer po izobrazbi psiholog, v svojem delu prepričljivo poustvari napetost pred kolesarskim nastopom na dirkališču ter vse negotovosti, ki ob tem spremljajo športnika oziroma v tem primeru kolesarko; roman Zlato je zgodba o tem, kaj nas žene k uspehu in kaj smo zanj pripravljeni žrtvovati. Zgodba o odrekanju, ki to hkrati ni. In zgodba o tem, kaj je v življenju zares pomembno. Z drugimi besedami: Kate in njena najboljša prijateljica ter hkrati največja tekmica Zoe sta vrhunski športnici, ki si želita osvojiti olimpijsko zlato v dirkališčnem kolesarstvu. Na poti do tja s silovito voljo in odločnostjo presegata meje telesne in čustvene vzdržljivosti. To pa ni edina bolečina, s katero se spopadata. Odlomek iz romana v Literarnem nokturnu interpretira Tina Resman.

"Že v Postojni, odtrganem delu domovine, in nato na Rakeku ter v Logatcu smo se lahko prepričali, kako je med rojaki in v domovini odmeval naš uspeh." (Leon Štukelj po osvojitvi zlatih medalj v Parizu 1924)

Kot smo opozorili že prejšnji teden, pa sta dosegljivi še dve olimpijsko obarvani literarni oddaji, Literarni nokturno Stoja na krogih, literarizirana biografija Borisa Karlovška o Leonu Štuklju, in Šukljevi osebni spomini na njegov nastop pred natanko sto leti: Olimpijske igre v Parizu 1924 v oddaji Spomini, pisma in potopisi.

Ni si mogoče zamisliti, da bi se kakšen mlad Anglež znašel v položaju Razumova. Z gotovostjo lahko zatrdimo samo to, da nikakor ne bi mislil na tak način, kot je v tej usodni krizi razmišljal gospod Razumov. Na voljo ne bi imel ne dednega ne osebnega izkustva tistih sredstev, s katerimi zgodovinska samovlada zatira mišljenje, ohranja lastno moč in brani svoj obstoj.

Za konec pa k okrogli, 100. obletnici smrti še enega literarnega velikana, britanskega pisatelja poljskega rodu Josepha Conrada. Rodil se je na Poljskem leta 1857 kot Teodor Józef Konrad Nałecz-Korzeniowski. Odraščal je v Krakovu, leta 1878 se je zaposlil v angleški mornarici, kmalu postal britanski državljan, leta 1895 pa je mornarico zapustil in se posvetil pisateljevanju. Pisal je v angleščini. V središču njegovih del so močni posamezniki, ki se v tujih krajih znajdejo sredi usodnih dogodkov in moralnih preizkušenj. Nina Grahek Križnar je v Literarni večer uvrstila odlomke iz Conradovih romanov Srce teme, Lord Jim in Z zahodnimi očmi, odlomke iz oddaje, ki je bila premierno na sporedu Radia Slovenija leta 1997 pa bere Slavko Cerjak.