V razvoju krajine ne moremo mimo nizozemskih slikarjev 17. stoletja, kjer je bila ob portretu in žanru krajina tretja najpomembnejša motivika. Nizozemski mojstri so kopnemu običajno namenili manjši spodnji del slike, nad katero se dviguje veliko dramatično nebo. Takole je Jan van Goyen leta 1656 upodobil Haarlemsko morje. Foto:
V razvoju krajine ne moremo mimo nizozemskih slikarjev 17. stoletja, kjer je bila ob portretu in žanru krajina tretja najpomembnejša motivika. Nizozemski mojstri so kopnemu običajno namenili manjši spodnji del slike, nad katero se dviguje veliko dramatično nebo. Takole je Jan van Goyen leta 1656 upodobil Haarlemsko morje. Foto:

Motiv krajine se začne kot samostojni motiv počasi osamosvajati proti koncu 15. stoletja, torej takrat, ko je umetnost previharila renesančna misel. Medtem ko je prej krajina služila le kot kulisa, ki je dajala protagonistom na sliki okvir oziroma določala prizorišče dogajanja, pa so se ji začeli v renesansi umetniki, čeprav še vedno zelo redko, posvečati tudi kot samostojnim podobam. Seveda so te lahko nastajale kot študije za večje figuralne kompozicije, a kljub temu so umetniki kakšno krajino tu pa tam izdelali tudi »za svojo dušo.« Omenimo le nürnberškega mojstra Albrechta Dürerja, ki je na svojih potovanjih v Italijo poskrbel za sijajna dela manjšega formata, na katerih je ujel okolico, ki ga je obdajala.
Od nizozemskih krajin do impresionistične hipnosti
Počasi je začela krajina prodirati v opuse umetnikov, med katerimi predstavljajo posebno poglavje nizozemski mojstri 17. stoletja s svojimi z zlatim rezom zajetimi krajinami. Povsem novo veljavo pa je krajina dobila v romantičnem slikarstvu, na primer pri britanskem mojstru Williamu Turnrju, ko se je človek, ki je prej prevladoval na slikah, znašel povsem majhen v veliki, mogočni naravi. V naravo so se s svojimi čopiči podali impresionisti, ki jih je zanimalo objektivno upodabljanje narave s poudarkom na hipnosti in večni spremenljivosti stvarnosti.

Morske krajine za poletne dni
Z impresionizmom, s katerim se je čista krajina končno, čeprav z manjšim zamikom, prikupila tudi širšemu občinstvu, kratek fotopregled razvoja krajine v zahodnoevropski umetnosti tudi končujemo. Ker pa je v štirih stoletjih slikarstvo poskrbelo za malo morje krajin, smo se letnemu času primerno poskušali osredotočiti zlasti na krajine oziroma vedute, na katerih najdemo morje, jezero ali reko. Prijeten sprehod po najlepših krajinah zahodne umetnosti.
Maja Kač














Albrecht Dürer: Trento, 1495.
Albrecht Altdorfer: Pogled na dolino Donave (1520). Altdorfer je bil predstavnik t. i. Donavske šole, katere slikarji so slikali razne poglede na dolino Donave in tako krajini odstopili tudi celotna platna.
El Greco: Toledo v nevihti (1596–1600). Gre za čisto krajino, za katero pa še danes ni gotovo pojasnjeno, ali je šlo le za del večje kompozicije ali dejansko za samostojno krajino.
Rembrantd: Krajina s kamnitim mostom (1637). Nevihtno nebo se umika, skozenj pa sijejo na drevo že prvi žarki ter dajejo sliki obvezno baročno hipnost in dramatičnost.
Vermeer: Delft (1600). Za nizozemsko krajino značilni zlati rez, kjer zavzema večji del platna nebo. Pozneje se bodo na to naslonili britanski romantiki.
Jacob van Ruisdael: Mlin na veter (1665).
Claude Lorrain: Vkrcanje kraljice iz Sabe (1648). Z melanholičnim vzdušjem zajeta morska veduta francoskega slikarja, ki ni maral dramatičnih prizorov.
Claude-Joseph Vernet: Nevihta (1777). Krajina, ki že napoveduje prihod romantike ...
Ena od številnih podob Benetk italijanskega mojstra vedut Canaletta. Slika je nastala leta 1732.
Caspar David Friedrich: Menih na obali (1809). V romantični krajini postavijo umetniki majhnega človeka v veliko, neobvladljivo naravo.
Camille Corot: Most pri Narni (1826).
Claude Monet: Impresija, sončni vzhod (1872). Na znameniti sliki, ki je dala ime celotni smeri impresionizma, je francoski mojster ujel bežen slikarski zapis morja in ladij, ki jih razsvetljuje vzhajajoče sonce.