Kopalke so bile priljubljen motiv tudi pri nekaterih slovenskih umetnikih 20. stoletja. Ne najdemo jih le v opusu impresionista Riharda Jakopiča, ampak so pogoste tudi na delih Maksima Sedeja. Foto: Splošna plovba
Kopalke so bile priljubljen motiv tudi pri nekaterih slovenskih umetnikih 20. stoletja. Ne najdemo jih le v opusu impresionista Riharda Jakopiča, ampak so pogoste tudi na delih Maksima Sedeja. Foto: Splošna plovba
Picassove kopalke
Motiv kopalk je precej zaposloval tudi čopič Pabla Picassa, v čigar opusu so seveda ženske figure morale tudi skozi kubistično in nadrealistično fazo.

Ker so poletni meseci in druženje ob morju, jezeru ali reki pogosto naši najlepši spomini, jih pridno ovekovečimo s fotoaparati, prav takšne podobe pa so od nekdaj privlačile tudi največje slikarske mojstre. Brezskrbno druženje s pomanjkljivo oblečenimi dekleti je bil vsekakor motiv, ki so si ga naročniki zaželeli na svojih stenah (ali celo tleh), a preteči je moralo kar nekaj stoletij, da je postalo zajemanje takšne motivike brez kakršnega koli religioznega ali mitološkega okvira primerno.

Od antike do srednjega veka
Medtem ko so bili antični časi za takšne žanrske prizore bolj odprti, pa je drugačen čas nastopil s srednjim vekom, kjer so sicer tudi radi upodobili kakšno druženje ali pojedino na dvoru, vendar pa je bil s kopanjem tesno povezan akt rezerviran le za bolj moralistično nabite prizore, kot sta na primer Adam in Eva ali pa personifikacija Luksurije.

Novi vek, nov pogled na ženski akt
Več posluha za razgaljeno žensko telo, ki se zabava ob vodi, je imela renesansa, ki pa je na eni strani še vedno potrebovala izgovor (takšen primer je Tintorettova Suzana), po drugi strani pa se je vse bolj znašla tudi brez njega. Nenazadnje se je v likovni umetnosti z renesanso in humanizmom začela doba, od katere sledimo liniji velikega ležečega akta od Giorgioneja oziroma Tiziana naprej, pa vse do Goye in Maneta.

19. stoletje in moderna umetnost
Prav čas impresionizma je tisti, ki je slikarje toliko bolj vabil na prosto, kamor so odnašali svoja stojala in sledili igri svetlobe. Proti koncu 19. stoletja so bile kopalke že povsem običajen motiv, ki se ga je lotil marsikateri umetnik, med drugim tudi postimpresionista Cezanne in Seurat. Motiv kopanja je ostal slikarjem privlačen tudi v 20. stoletju, kjer so se kubizem in druge smeri tistega časa človeškega telesa lotile na povsem nov način.

Zbrali smo torej nekaj prizorov kopanja ali druženja na prostem, ki jih je v preteklih stoletjih ovekovečilo nekaj največjih umetnikov zahodne umetnosti.
Maja Kač












Čeprav ne gre ravno za kopalni prizor, pa iz pregleda vsekakor ne moremo izpustiti teh deklet, ki jih najdemo na talnem mozaiku Ville Romane del Casale na Siciliji. Gre za ženske figure, upodobljene pri razgibavanju in odete v oblačila, ki so prinesla upodobljenkam svetovni sloves kot »deklet v bikinijih«. Ob obisku tega najlepšega kompleksa mozaičnega okrasa pozne antike vas bodo vodniki gotovo opozorili, da gre za prvo upodobitev teh slavnih kopalk.
Ne moremo ravno govoriti o prizoru ob vodi, saj jo vidimo le v vrču, ki ga drži gola ženska figura na levi strani slike, a vendar gre za prizor druščine, ki uživa vroč dan na prostem. Pri tem je slikar Tizian (prvotno je bilo delo pripisano Giorgioneju), sijajno izrazil zaspano popoldansko vzdušje dneva, ko je tako vroče, da lahko igralec na lutnjo le lenobno brenka po strunah.
Beneški poznorenesančni mojster Jacopo Tintoretto je naročnikovi želji po ženskem aktu ustregel s podobo Suzane in dveh starcev. Gre za svetopisemski motiv Suzane, ki sta jo med kopeljo opazovala dva starca (enega vidimo v spodnjem levem kotu slike, drugi pa opazuje žensko figuro čisto v ozadju, na drugi strani cvetlične ograje). Ta sta si jo poželela in skušala k temu prepričati tudi njo, nato pa sta jo ob razkrinkanju obdolžila prešuštva. Prelepo Suzano je pozneje rešila Danielova pravična sodba.
Takole je francoski rokokojski mojster Francosi Boucher (1703-1770) naslikal Diano v kopeli …
… Jean-Honore Fragonard (1732-1806) pa v času, ko so bile v Franciji ženske bolj predmet poltene pozornosti kot ljudje, za Kopalke, ki jih danes hranijo v pariškem Louvru, ni potreboval mitološkega izgovora. V času rokokoja so bili tako prizori deklet, ki se kopljejo ali z nemoralnimi čari pridobivajo oblast nad moškim, ne ravno redek prizor.
Po rokokojskih slikah bi se zdelo, da umetnosti ne omejujejo nobeni moralni pomisleki več. Pa vendar so leta 1863 v pariškem Salonu Manetov Zajtrk na travi zavrnili in tako je bil istega leta razstavljen v Salonu zavrnjenih, kjer je povzročil pravi škandal. Razporeditev golih ženskih figur ob oblečene moške se je namreč javnosti zdela žaljiva že na Tizianovi Concert champetre, ki je visela v Louvru. Pravzaprav gre za podoben prizori štirih figur, ki so se v toplem poletnem dnevu umaknile v naravo. Medtem ko so se figure v ospredju zleknile po travi, pa se je dekle v ozadju odločilo ohladiti v vodi.
Kopanja so se nato radi lotili tudi trije postimpresionistični mojstri, ki so s svojim slikarstvom odprli pot modernim smerem 20. stoletja. Georges Seurat je kopalce upodobil s tehniko, ki jo je zasnoval na znanstvenih teorijah o barvi.
Cezanne se je Kopalk lotil s pretehtanimi potezami čopiča na podobah, s katerimi je dal izhodišče za razvoj novih smeri modernizma …
… motivika pa je na tihomorskem otočju Tahiti premamila tudi Paula Gauguina.
Tako si je kopalke zamislil Matisse. Slika Kopalke ob reki je nastala med letoma 1909 in 1916, danes pa jih hranijo v The Chicago Art Institute.
Plažo in ljudi, ki se kratkočasijo na njej, pogost najdemo v opusu ameriškega umetnika Edwarda Hopprja, ki je na svojih realističnih slikah zajel osamljenost človeka.