Milenijski mlini ali Millennium Mills je posebna ikona polpreteklega obdobja britanske industrijske, trgovske, tehnične in arhitekturne zgodovine. Velikansko poslopje je bilo zgrajeno leta 1905, to je v času, ko je pristaniška dejavnost v dveh sosednjih umetno utrjenih pristaniščih dosegla vrhunec.
Leta 1855 je Princ Albert uradno odprl in namenu predal 2,5 kilometra dolgo Victorijino pristanišče, leta 1880 so na njegovem vzhodnem robu uredili še enega, ki je dobil ime po njem. Leta 1912 pa so vzporedno ob tem utrdili še tretjega, ta je bil poimenovan po kralju Georgeu V. Med Albertovim in Georgeevim bazenom je danes pristajalna steza petega največjega mestnega letališča London City Airport.
Kompleks treh zaprtih pristanišč je največji tovrstni na svetu, saj je njihova skupna obala daljša od 19 kilometrov. Ali drugače. Skupna vodna površina teh je kvadratni kilometer.
Pred stoletjem je voda vanje pritekala skozi sto metrov dolg zahodni kanal. Ta je zdaj zasut. Potekal je ravno pod zdajšnjo gondolsko povezavo med Victorijinim pristaniščem in Milenijsko kupolo, zdaj znanim športno-zabaviščnim kompleksom O2, ki je urejeno na polotoku Greenwich, to je dejansko ob Temzinem južnem bregu.
Royal Docks ali Kraljeva pristanišča ostajajo eden od simbolov britanskega industrijskega napredka v viktorijanski dobi. Ta so nadomestila premajhno pristanišče Svete Katarine pri londonskem Tower Bridgeu. Ker se Temza še skoraj 90 kilometrov od svoje delte odziva na plimovanje Severnega morja, sidranje velikih (trgovskih) ladij ob njenih bregovih praktično ni možno.
O področju le streljaj južno od zaselka Canning Town ali o okolici pristanišč še to. V predprejšnjem stoletju so na tem območju zrasla stanovanjska naselja, kjer so pretežno prebivali pristaniški delavci. Razmere, v katerih so ti bivali, so bile zelo slabe. O revščini, tudi o epidemijah kolere, je izčrpno poročal Charles Dickens. Še krepko v drugi polovici preteklega stoletja je bila socialna slika na tem vzhodnem robu britanske prestolnice sila klavrna. Ker več kot polovica prebivalstva ni bila izobražena, je področje veljalo za najbolj zaostalo v vsej državi. Tudi to je tradicija: leta 1895 so delavci tamkajšnje ladjedelnice (Themes Ironworks And Ship Building Company) ustanovili nogometni klub, ki se je pet let pozneje preimenoval v West Ham United. Njegovi navijači so bili pred poldrugim desetletjem in več med najbolj gorečimi nogometnimi huligani in še danes ne slovijo - z nekaj zdravega cinizma - po posebej romantičnih ali ljubečih odnosih do njegovih nasprotnikov.
Danes je vzhod Londona, to je občina Newham, med najhitreje razvijajočimi se predeli v Evropi. Zdaj se tam pospešeno gradijo luksuzna stanovanjska naselja. Nekdaj zapuščeno močvirje, ki se razteza štiri kilometre severno od znamenitih Temzinih protipoplavnih zapornic - tega na zgornjem robu zaokrožuje Stratford z Olimpijsko vasjo, stadionom, največjim evropskim trgovskim središčem, železniškim križiščem ipd. - bo tudi v prihodnosti srce mestnega napredka. Ne nazadnje bo ob obali Albertovega bazena zrasla tretja londonska finančna četrt (prvi sta City in Canary Wharf), ki jo bo v dobršni meri finančno podprl kitajski konzorcij.
Toda usoda poslopja, kjer je pred stoletjem deloval Spillerjev mlin, pred tem pa je bil ta v lasti rodbine Vernon, tudi še po tridesetih letih neuporabe ni znana. Mimogrede, družba William Vernon & Sons ga je poimenovala po vrsti moke, ki je tej prinesla zmago na Svetovni pekarski razstavi leta 1899, torej šest let pred koncem gradnje. Družba Spillers, ki je od Vernonovih prevzela mlin, je zaslovela tudi kot ena prvih proizvajalk hrane za domače ljubljence.
Številni vlagatelji so spomeniško zaščiteno zgradbo že videli preurejeno v stanovanjski, zabaviščni ali pa trgovski center. Poslopje nasproti velikanskega razstavišča ExCel (s 100.000 kvadratnimi metri površine) je tako že vrsto let tarča lovcev na nenavadne prizore ali tako imenovanih Urbanih raziskovalcev (Urban Explorers). Ti z ilegalnimi vdori na gradbišča ali pa v nevarne razpadajoče stavbe na svojevrsten način skrbijo za filmsko ali pa fotografsko dokumentiranje zares bogate arhitekturne dediščine ter posredno za popularizacijo znanstvene discipline, imenovane industrijska arheologija. Anglija je seveda zibelka te. Ob tem pa, zagotovo urbani arhitekturni eskapisti izdatno blažijo svojo adrenalinsko lakoto.
Toda "curriculum vitae" Milenijskih mlinov ima še eno vpadljivo posebnost. Poslopje je v resnici edinstvena rockovska zvezda. Nastopa namreč v številnih glasbenih videospotih ter filmih in nanizankah. Še posebej pogosto si ga je za motive svojih del izbiral sloviti režiser Derek Jarman, ki je tam posnel videospota za uspešnici skupine The Smiths in Orbital, s Tildo Swinton v glavni vlogi.
Kot del kulis pa je pročelje zgradbe za svoj legendarni nastop Destination Docklands jeseni leta 1988 uporabil tudi francoski pionir instrumentalnega elektronskega popa Jean-Michel Jarre.