V Narodni galeriji je potekal mednarodni simpozij München in slovensko slikarstvo 1800-1918, osrednja osebnost katerega bo ravno Ažbe, v čigar münchenski šoli so se poleg njegovega morda najznamenitejšega učenca, enega izmed ključnih začetnikov abstrakcije v slikarstvu, Vasilija Kandinskega, mudili tudi Rihard Jakopič, Matija Jama, Ivan Grohar in Matej Sternen. Poleg simpozija bosta večletni projekt Narodne galerije, posvečen Antonu Ažbetu (1862-1905), sklenila tudi odkritje dveh portretnih kipov Antona Ažbeta (avtor identičnih kipov je Mirsad Begić) in predstavitev publikacije Anton Ažbe - Človek, slikar in učitelj. Besedila za publikacijo sta prispevala avtor uvodnega spisa in kustos Narodne galerije Andrej Smrekar in umetnostni zgodovinar Milček Komelj; ta je avtor osrednjega eseja o Ažbetu ter zapisa o Begićevem portretu Antona Ažbeta.
Dvorni slikarji pozovejo volilnega kneza
Mednarodni simpozij, ki bo potekal v Narodni galeriji, bo zaznamoval tudi 200-letnico ustanovitve Umetnostne galerije v Münchnu, katere začetki sicer segajo že v leto 1770, ko so bavarskemu volilnemu knezu Maksu III. Jožefu njegovi dvorni umetniki Hofkünstler Franz Xaver Feichtmayr, Thomas Christian Winck in Roman Anton Boos predali prosilno pismo za ustanovitev umetniške akademije (Zeichnungs Schule respective Maler- und Bildhauerakademie); dokument o dokončni ustanovitvi akademije pa je bil sprejet 13. maja 1808. O münchenski akademiji bo kot prvi spregovoril Frank Büttner, ki bo temeljiteje predstavil ustanovo, med predavatelji pa se bodo zvrstili še Damjan Prelovšek, Igor Grdina in Sonja Žitko, katerim bodo sledili tudi predavatelji. V soboto bodo z münchensko šolo povezanim slikarstvom govorili domači predavatelji.
Dolgoletne vezi med Münchnom in Ljubljano
Kot pojasnjuje Janez Höfler, predsednik strokovnega sveta Narodne galerije, sta razloga za simpozij o münchenskem slikarstvu in münchenski akademiji dva. Prvi je seveda visoki jubilej te ugledne akademske ustanove, drugi pa večletno bilateralno sodelovanje z Bavarsko, v okviru katerega so se doslej v Narodni galeriji posvetili dvema obdobjema, gotiki in baroku. Zametki simpozija so bili položeni že leta 2000. Tedanja obnova Ažbetovega groba na Bavarskem je pomenila začetek širše zasnovanega projekta, posvečenega Antonu Ažbetu. Projekt je leta 2004 nadaljevalo odkritje spomenika Ažbetu v münchenskem Leopoldovemu parku, ki ga je tako kot opremo groba in kot zgoraj omenjena nova spomenika zasnoval Begić. Leta 2005 je sledilo še odprtje prenovljene Ažbetove domačije v Dolenčicah; arhitektonska dela je podpisala Živa Deu, ureditev spominske sobe v kleti pa je delo oblikovalca Miljenka Licula.
Pridih hrepenenja in pridih simbolizma
Anton Ažbe se je leta 1862 rodil v Dolenčicah pri Škofji Loki. Med letoma 1898 in 1901 je v Münchnu imel ugledno slikarsko šolo. Njegov lastni slikarski opus je danes sicer majhen, kajti veliko slik je izgubljenih, tako da bi bilo retrospektivo Antona Ažbeta tako rekoč nemogoče narediti. Za njegovo najznamenitejše delo sicer velja platno Zamorka iz leta 1895, ki je danes na ogled v Narodni galeriji. Kar se tiče Ažbetovega sloga, pa se oprimo na sodbo Milčka Komelja. Komelj pravi, da je v Ažbetovih delih zaznati "hrepenenjski pridih" in "pridih simbolizma".
Učenec sme slikati kar koli, da je le izraz kakovosten
Kot pedagog Ažbe ni izhajal le iz svoje ustvarjalnosti, ampak se je opiral tudi na analize sočasnega slikarstva, posebno na spoznanja tako imenovanega Leiblovega kroga (Wilhelm Leibl (1844-1900) je bil pomemben predstavnik realizma v Nemčiji) in na delo Franza von Lenbacha, ki si je ugled pridobil predvsem kot portretist. Pri študiju slikarstva se je Ažbetu zdelo najpomembneje, da je učenec obvladal čisto slikarsko problematiko odnosa med barvo in obliko. Drugače povedano, izhodišče v poučevanju slikarstva je bilo za Ažbeta načelo krogle, kajti študent je moral obvladati svetlobne prehode tega telesa in tako znati ustvariti tridimenzionalno dimenzijo.
Ažbetu odslej ni bila pomembna motivika, s katero so se ukvarjali njegovi učenci. Njegova pozornost je veljala le kakovosti izvedbe, kar je bilo tudi tisto, kar je njegovim učencem omogočilo prehod v abstrakcijo. Najznačilnejša predstavnika tega razvoja sta Kandinski in Javlenski. Ažbetova šola je še posebej slovela v Pragi, St. Peterburgu in Moskvi, sloves šole pa je segel celo do Amerike.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje