Ameriška zvezna država Massachusetts namreč toži farmacevtsko družbo Purdue Pharma, ki jo družina Sackler tudi upravlja, saj ta proizvaja in prodaja opioid OxyContin, ki povzroča hudo zasvojenost. V preteklem mesecu vložena tožba jim očita, da pomagajo pri podžiganju opioidne epidemije, ki uničuje ZDA in zaradi katere je v zadnjem desetletju v Massachusettsu umrlo 11 tisoč ljudi.

"Purdue Pharma je ustvarila [opioidno] epidemijo in iz nje profitirala prek mreže nezakonitih prevar. Prvič, Purdue je preslepila zdravnike in paciente, tako da vse več in več ljudi uživa njena nevarna zdravila. Drugič, Purdue jih je zavedla, da so jemali višje in nevarnejše odmerke. Tretjič, Purdue jih je prevarala, da še vnaprej uživajo svoja zdravila za daljša in škodljivejša razdobja. Purdue je ves čas razširjala napačne podatke, da bi paciente odvrnila od varnejših alternativ. Celo ko je Purdue vedela, da so ljudje odvisni in umirajo, se je usmerila v paciente in njihove zdravnike za prodajo še več zdravil. Majhna skupina vodilnih na vrhu Purdueja je prevarala in v žepe pospravila milijone dolarjev," med drugim piše v obtožnici.

Prva tožba tudi proti fizičnim osebam
Sicer je dotična farmacevtska družba deležna tožb več ameriških zveznih držav, vendar pa je Massachusetts prva zvezna država, katere tožba bremeni posamezne člane družine Sackler. Theresa Sackler je vdova Mortimerja Sacklerja, ki je bil skupaj s prav tako že pokojnim bratom Raymondom na čelu družbe, ko je ta v letu 1995 lansirala OxyContin. Njun tretji brat Arthur, ki je umrl leta 1987, ter njegova vdova Jillian in njuni potomci niso imeli nobenih koristi od prodaje OxyContina, tako da potomci niso deležni te tožbe.

In prav Arthur in njegovi dediči so bili tisti, ki so financirali številne muzeje v ZDA, ki nosijo njihov priimek. Na Otoku pa je bila Theresa tista, ki je izdatno financirala nekatere institucije prek skladov Sackler Trust in Dr. Mortimer and Theresa Sackler Foundation. Njene donacije naj bi vključevale okoli 2,5 milijona funtov, namenjenih znamenitemu londonskemu muzeju Victoria in Albert, okoli 5,5 milijona funtov galeriji Serpentine in več kot 4,6 milijona funtov Tatu. Iz vseh treh institucij so sporočili, da upoštevajo interno etiko ali politiko sprejemanja daril – oziroma v primeru galerije Serpentine, da upoštevajo kodeks ravnanja za zbiranje sredstev pri obravnavi donacij.

Javnosti razkrito sporno delovanje družbe
Vse tri navedene institucije so prejele širokogrudne donacije Sacklerjeve, še preden so lani v revijah New Yorker in Esquire razkrili, da je vir zaslužka družine Sackler prišel iz prodaje spornih opioidov. Objave so vsebovale tudi domneve, da je ta farmacevtska družba ves čas zavajala zdravnike in bolnike, seveda z namenom čim večjega zaslužka.

Po poročanju tujih medijev Theresa Sackler ni želela komentirati primera, se je pa odzval tiskovni predstavnik družbe Purdue Pharma, ki je v sporočilu za javnost zapisal: "Tudi mi smo tako kot generalni državni tožilec zaskrbljeni glede opioidne krize. Vendar smo kljub temu razočarani, da se je sredi pogajanj z drugimi zveznimi državami, ki potekajo v dobri veri, [Massachusetts] odločil za drago in dolgotrajno pravdanje. Še naprej bomo sodelovali z državami, da bi prišli do pomembnih rešitev, kako se lotiti te težave na področju javnega zdravja. Odločno zavračamo [Massachusettsove] navedbe in se veselimo, da bomo predstavili svojo tehtno obrambo proti tem obtožbam."

Donacije, prepojene s tobakom in nafto
Adrian Ellis, direktor družbe AEA Consulting, ki deluje na področju strateškega načrtovanja v kulturnih in kreativnih industrijah, pravi, da muzeji le redko sledijo vprašanju morale. Njihove ukrepe ponazori v povezavi z vračanjem v času nacizma zaplenjenih umetniških del, pri čemer gre po njegovih besedah običajno za nejevoljno izvedene ukrepe, do katerih pride bolj kot ne pod takšno ali drugačno prisilo. Ellis verjame, da se bodo institucije začele spraševati, ali naj sprejemajo sredstva Therese Sackler, predvsem če bo Massachusetts dobil tožbo, ali če bo primer na splošno deležen širše medijske odmevnosti.

Izpostaviti velja, da je v preteklosti več muzejev in drugih kulturnih institucij, šele ko so bile v 90. letih preteklega stoletja sprejete pomembne sodne odločitve, sklenilo, da ni primerno sprejemati denarja, ki ga ustvarja tobačna industrija. Prav tako je bil Tate pred leti v sodnem postopku glede višine zneskov, ki jih prejema od naftnega giganta BP. V letu 2014 so tako morali po triletni bitki razkriti obseg sporne sponzorske pogodbe z BP-jem, ki se mu je očitalo, da z umetniškim pokroviteljstvom vzdržuje svojo uglajeno zunanjo podobo, v resnici pa z uničevanjem podnebja povzroča številna vprašanja glede okoljskih in človeških pravic. Nato pa je BP po skoraj treh desetletjih sponzorstva predlani končal pogodbo s Tatom.