Naftno podjetje BP je ena največjih korporacij, ki sponzorira več britanskih kulturnih institucij, med njimi – poleg skoraj 30-letnega sponzoriranja skupine galerij Tate – še Kraljevo operno hišo, Britanski muzej, Narodno portretno galerijo, Kraljevo Shakespearjevo gledališče in program mesto kulture 2017.
Pri spornih sponzorstvih sicer niso bili edini primer. Lanskega novembra je britanski Znanstveni muzej sporočil, da ne bodo podaljšali dogovora o sponzorstvu s podjetjem Shell, saj je to želelo vplivati na njihove predstavitve in programe o podnebnih spremembah. Tudi kadar dokazanih poskusov vplivanja ni bilo, so številni odpirali vprašanje etičnih dilem, čeprav so dobro stoječe korporacije v pomembni meri financirale delovanje muzejev in njihov vse večji primanjkljaj državnih sredstev.
Kupovanje sprejemljive javne podobe s sponzoriranjem umetnosti
Številni posamezniki in organizacije trdijo, da si korporacije z umetniškim sponzorstvom kupujejo svojo dobro in družbeno sprejemljivo javno podobo. V preteklih letih so bili zato tarča več okoljskih protestov.
Sodelovanje je obema stranema poleg očitnih prednosti v zadnjih letih prinašalo tudi številne nevšečnosti. Že leta 2011, ko so obnovili sponzorstvo za nadaljnja štiri leta, je Nicholas Serota, tedanji direktor galerije, javnost seznanil, da so v galerijah razmišljali o nadaljevanju ali prekinitvi dogovora, a se je odbor odločil nadaljevati sodelovanje z BP-jem, "odličnimi podporniki umetnosti", ki so tisto leto podaljšali svoje sponzorstvo štirim velikim britanskim institucijam. Sodelovanje je podprl tudi britanski kulturni minister Ed Vaizey, po mnenju čigar je korporacija BP "tlakovala pot poslovni podpori umetnosti". A že istega meseca je v Tate prispela peticija z 8.000 podpisi po prekinitvi sponzorstva.
Tudi v zadnjih letih je umetniški kolektiv Liberate Tate (Osvoboditev Tata) izvedel več akcij, usmerjenih neposredno na ozaveščanje obiskovalcev galerij Tate. Lansko poletje so protestniki z ogljem v 25 urah popolnoma popisali tla turbinske dvorane v Tate Modern s sporočili o podnebnih spremembah, nekaj mesecev pozneje in dva dni pred začetkom konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah v Parizu so okupirali del Tate Britain, kjer si je približno 30 aktivistov dalo vtetovirati številko koncentracije ogljikovega dioksida v ozračju v letu njihovega rojstva. Več tisoč ljudi je galerije Tate pozivalo, naj končajo pogodbo z BP-jem zaradi etičnih razlogov, poroča The Guardian.
Zdaj je na vrsti naftna industrija
Članica kolektiva Yasmin De Silva je ob novici o prekinitvi sodelovanja poročala, da so navdušeni nad novico. "Pred približno 30 leti je plima odnesla tobačne sponzorje, zdaj se enako dogaja z naftno industrijo. Jasno Tate ne bo razburkal položaja s priznanjem, da je odločitev nastala kot rezultat močno povečane javne skrbi glede podnebnih sprememb in ogromnega števila umetnikov, članov galerij in obiskovalcev, ki so spregovorili o kontroverznem sodelovanju in pozivali o njegovi opustitvi," je povedala.
Galerije so morale razkriti višino sponzorskih sredstev
A v vpliv svojih protestnih in artivističnih (umetniško aktivističnih) akcij verjamejo. Preobrat v celotni zgodbi je predstavljalo tudi lansko razkritje, za kakšne zneske sploh gre. Tate o številkah v javnosti ni želel govoriti, a je sodišče po triletni pravni bitki, ki je potekala sočasno s številnimi kampanjami in protesti proti sponzoriranju naftne družbe umetniških institucij, odločilo, da Tate mora razkriti višino sponzorskih sredstev.
BP-jevo pokroviteljstvo galerij je lahko "pravno razumljeno" kot vzdrževanje BP-jeve "družbene licence", je odločilo sodišče, torej lepe zunanje podobe in vtisa družbene potrebnosti, ne glede na njihovo uničevanje podnebja in niza vprašanj glede okoljskih in človeških pravic, ki so se porajala ob BP-jevem delovanju. Sodišče je zavrnilo vse argumente, vključno s tistim, da bi bilo lahko razkritje žaljivo do družbe BP. Kot so trdili v odvetniški skupini, ki je skušala doseči javno informiranost o količini denarja, ki so ga galerije Tate prejele od družbe BP, šele ta podatek omogoča primerno "utemeljeno razpravo o tem, ali je BP ustrezen sponzor za umetniško galerijo in njeno delo".
Delež sredstev nekateri označujejo za sramotno nizek
Izkazalo se je, da je znesek glede na velikost in celotna sredstva galerij sramotno nizek in tudi nižji, kot so kazale ocene, ki so dogovor ocenjevale na okoli 500 tisoč britanskih funtov (645 tisoč evrov) letno. V 17. letih je BP Tatu plačal 3,8 milijona funtov (4,9 milijona evrov), letno od 150.000 do 330.000 funtov (193.531-425.768 evrov) oziroma v povprečju 224.000 funtov (289 tisoč evrov) letno.
Ob napovedani prekinitvi sponzorstva z naslednjim letom so v galerijah Tate skopi z informacijami. Sporočili so le, da je bilo sponzorstvo BP-ja "izjemen primer umetniškega pokroviteljstva in sodelovanja skoraj 30 let", poroča The Independent. Podpora naftnega podjetja "predstavlja eno najpomembnejših dolgoročnih korporacijskih investicij v britansko umetnost in kulturo", zato so podjetju hvaležni za njihovo podporo razstavam in drugim programom galerij Tate. V BP-ju pa so poudarili, da njihova odločitev ni bila povezana s pritiskom aktivistov. "So svobodni, da izrazijo svoje poglede, a na našo odločitev ti niso vplivali. Šlo je za poslovno odločitev," so sporočili in obenem dodali, da za zdaj ni načrtov, da bi prekinili še kakšno izmed sponzorstev drugih umetniških institucij.
"Odločitev, da končamo naš pogodbeni odnos s Tatom, je bila zelo težka. Odraža ekstremno izzivalno poslovno okolje, v katerem delujemo," je povedal vodja BP-ja v Veliki Britaniji Peter Mather. "Priča smo bili izjemni rasti in uspehu galerij Tate in ponosni smo, da smo pri tem odigrali majhen del," je dodal.
Spreminjanje toksičnih družbenih razmerij
Aktivisti, ki so z aktualnim razpletom zadovoljni, pa napovedujejo nadaljevanje svojih akcij, najprej se bodo usmerili na Britanski muzej. "Vedno pridemo do točke preobrata, ko se določena kulturna oblika prepozna kot toksična in nesprejemljiva, ko se določena praksa ne dojema več kot normalno poslovanje, pač pa prepozna kot nasilna in nečloveška praksa," pravi umetniški aktivist John Jordan."Prav na tej točki preobrata se je zdaj znašlo kulturno razumevanje industrije fosilnih goriv – in niti minuto prezgodaj!" dodaja.