Brez dlake na jeziku, po čemer ga je svet tudi prej dobro poznal, je v komentarju, objavljenem v reviji Newsweek, Peking opisal kot mesto nasilja, prestolnico z dvema mestoma v enem - mestom denarja in moči ter na drugi strani mestom obupa. Vlado kritizira zaradi divje korupcije, sodnega sistema in politike do priseljencev - problematik, ki prispevajo k socialni napetosti na Kitajskem in zaradi katerih v očeh ljudi umetnik ne more razbrati upanja.
Ajev komentar izraža vse večji bes zaradi strogih pogojev, pod katerimi so ga junija izpustili na prostost iz pripora, potem ko je priznal utajo davkov. "Vsako leto pride v Peking milijone ljudi, da bi gradili mostove, ceste in hiše ... To so pekinški sužnji," je zapisal. "Čepijo v gradnjah na črno, ki jih Peking s širjenjem mesta ruši. Kdo so lastniki hiš? Tisti, ki pripadajo vladi, direktorji velikih podjetij."

Policija je Aju po izpustitvi prepovedala pogovarjanje z novinarji, srečevanje s tujci, uporabo medmrežja in stopanje v stik z odvetniki za človekove pravice. A ni trajalo dolgo, da se umetnik za te prepovedi ni več zmenil in spregovoril na Twitterju. Komentar, pravi, je zasnoval na lastnem doživljanju življenja v Pekingu, brez zavedanja, kakšne posledice lahko pričakuje. Več zaradi pogojev izpustitve medijem vseeno ni želel izdati.
54-letnemu umetniku še vedno grozi zaporna kazen, v priporu, ki ga je preživel po aretaciji 3. aprila. pa je doživel hude psihološke pritiske. Verjetno je tudi tem izkušnjam treba pripisati njegovo pripombo, da je "najhujša stvar Pekinga ta, da ne moreš zaupati sodnemu sistemu". Navsezadnje se je to nanašalo tudi na neuspešno prizadevanje žene v času njegovega zaprtja, da bi izvedela, kje je zaprt njen mož.

Olimpijske igre ljudi niso osrečile
Umetnik, ki je verjetno najbolj znan po svojem delu na olimpijskem stadionu Ptičje gnezdo, je pravzaprav le najbolj mednarodno prepoznaven med skupino umetnikov, ki so jih sočasno z njim zaprli. A o Ptičjem gnezdu zdaj ne razmišlja več. "Po koncu olimpijskih iger ljudje ne govorijo več o tem, saj jim niso prinesle sreče."
Ljudje skrivoma prihajajo do njega, ga trepljajo po ramah in ga opogumljajo, a sami si, opaža umetnik, ne upajo spregovoriti. "Kaj čakajo," se sprašuje. Vedno znova mu pravijo: "'Vejvej, pusti narod, prosim.' ali 'Živi dlje in jih glej, kako bodo umrli."