Prav na koncu galerije naletimo na dela, ki nenavadno spominjajo na realistične upodobitve 'prizorov' iz življenja Američanov in ameriške pokrajine slikarja Edwarda Hopperja. Bencinske črpalke – to je vendar dežela avtomobilov, barov z vodeno kavo – kakopak vodeno, saj je za določeno ceno lahko spijete, kolikor je želite …

Tudi Dino Kužnik je upodobil bencinsko črpalko in puščobno pokrajino in dejansko – verjetno tudi na ozadju poznavanja del Eda Rusche – nemudoma vemo: to je bilo ustvarjeno v ZDA. Imamo prav. Kužnik živi in dela v New Yorku, v seriji Shaped by the West je v fotografijah upodobil neke vrste simbole Združenih držav, kakršnih skorajda več ni. Izjemno estetske fotografije prikazujejo retroavtomobile, obcestne table, ki prav tako v 'retrotipografiji' vabijo v motele ali denimo bencinske črpalke z na videz brezčasno oblikovanimi napisi.

Sorodna novica Umetnost slovenske milenijske generacije, ki se je razpršila po svetu, se vrača domov

Rojeni najprej leta 1986, živijo v tujini – merila za uvrstitev na razstavo Odprti globus
Dino Kužnik je bil rojen leta 1986 in živi v tujini; s tem izpolnjuje 'merila' za predstavitev na razstavi Odprti globus – Umetnost milenijske generacije v Cankarjevem domu. Tam so namreč predstavljeni umetniki, rojeni v drugi polovici osemdesetih in prvi polovici devetdesetih let dvajsetega stoletja, ki živijo v tujini.

Kot pove Boštjan Jurečič, ki je razstavo obiskal in bo o njej govoril v nocojšnji oddaji Osmi dan, "gre za slogovno različne avtorje". Zastavil si je tudi relevantni vprašanji, "kaj počnejo in kako jim gre", saj se zdi zagotavljanje zadostnih sredstev za preživetje denimo v 'hudimano' dragih Londonu ali New Yorku zgolj z umetnostjo težko uresničljiv podvig.

Slikarstvo ohranja svojo privlačnost
Morda bi lahko rekli, da je zanimivo, da se večina od desetih predstavljenih avtorjev predstavlja v mediju slikarstva, saj v slovenski sodobni umetnosti najdemo veliko več projektov v tradiciji konceptualne umetnosti in tudi v polju spogledovanja z znanostjo in medijsko umetnostjo. Katja Felle, denimo, zbira reference v svetu medijev, a jih preoblikuje in iz njih ustvarja nove podobe v mediju slikarstva.

Umetnica, ki je razstavljala celo v narodnem muzeju na Kiribatih
Slika tudi mednarodno precej uspešna Nana Wolke, umetnica, katere dela so razstavljena po vsem svetu in ki za osnovo del pogosto vzame fotografijo, njene slike pa označujejo tudi kot izreze iz filmov. In tudi sama je v videopredstavitvi svojega studia leta 2022 povedala, da njeno delo "vodi logika gibljivih slik". Zato končni rezultat poleg slik, ki so njen glavni medij, pogosto obsega tudi zvočne instalacije in skulpture.

Na razstavi pa vidimo dela, ki so izrazito galerijska, namenjena razstavljanju. Takšna je prostorska instalacija Jane Zornik, ki med drugim obsega skulpture, izdelane iz jajčnih lupin in škatel za shranjevanje jajc.

Hibridni značaj dela mladih
Kuratorka razstave Katarina Hergouth je o predstavnikih, ki jih je izbrala, povedala: "Njihova dela so komentar sodobnega, digitaliziranega sveta, hkrati pa se dotikajo večnih, brezčasnih tematik." Boštjan Jurečič je v sintezi presoje razstave med drugim poudaril: "Nasploh ima delo milenijske generacije, kot je tu prikazano, izrazito hibriden značaj. Le malo tistega, kar je na ogled, je mogoče enoznačno postaviti samo sem ali samo tja. Zdi se torej, da gre za umetnike nekakšnega prehoda." Podrobneje o razstavi, tudi skozi besede nekaterih umetnikov sledi v oddaji Osmi dan.

Monstere in fikusi so spet 'in'
Generacijsko v skupino v Cankarjevem domu predstavljenim umetnikom spada tudi fotografinja Tilyen Mucik. Gre za generacijo, ki ponovno odkriva monstere in fikuse, pred desetletji obvezne opreme pisarn in tudi dnevnih sob. Pripomba se morda zdi nenavadna, vendar je neposredno povezana z delom fotografinje Tilyen Mucik. Njena specialnost je namreč botanična fotografija in motivno skoraj neskončno bogastvo rastlinskega sveta je vir idej za njeno delo. Bogat pa je tudi diapazon tehnik, v katerih ustvarja in ki so pogosto eksperimentalne, zahtevne pa tudi glede na to, da ustvarjalni proces preprosto dolgo traja.

Fotografije brez fotoaparata
Takšen primer je antotipija, tehnika fotografiranja brez fotografije. Ustvarjalec iz fotosenzibilnih delov rastline ustvari emulzijo, in to v več plasteh nanese na papir. In to traja … Lahko tudi več mesecev. Nato na tako obdelan papir postavi materija oziroma motiv in papir osvetli. Na papirju se zariše skoraj plastična podoba 'fotografiranega' motiva. Podobno Mucik eksperimentira tudi s klorofilnim procesom, pri katerem izkoristi občutljivost klorofila na UV-svetlobo, zaradi česar na rastlinski list postavljen motiv ob osvetlitvi zapusti 'sled'.

Še posebej privlačna dela pa so tista, pri katerih je nosilec podobe kar sam rastlinski list. Tovrstne fotografije so tudi na razstavi Rastlinsko, ki je trenutno na ogled v ljubljanski galeriji Fotografija.

Pošlji sporočilo v obliki rože
Tilyen Mucik se ukvarja tudi z na neki način sociološkim vidikom rastlin; kaj z določeno rastlino, predvsem rožo sporočamo. S tem se je ukvarjala tudi v delih, ki so bila pod naslovom Floriografija lani razstavljena v Cankarjevem domu. Nekaj primerov iz besedila, ki je pospremilo razstavo: "Medena rozga naj bi prinesla sladke sanje o ljubezni, bazilika odkrito sovraštvo, vrtnica je izbranki signalizirala strastno ljubezen, volčja češnja pa smrt."

Zanimivo je, da so se z "jezikom" rastlin intenzivno začeli ukvarjati v viktorijanski dobi, ko so zelo priljubljeni postali tudi herbariji. Ti so povezani tudi s kariero Tilyen Mucik, ki je Evi Semič, ki si je z njo ogledala razstavo povedala, da jo je za izdelovanje herbarija navdušila mama: "Kot otroku se mi je zdelo fascinantno, da nekaj naberem in potem posušim, dam v zvezek in napišem zraven, kaj to je. Potem sem na neki točki začela upodabljati rastline skozi fotografijo in nekako sem ugotovila, da mi je to najbolj domače in da je botanični svet tako zanimiv in tako enormen, da mu ni konca."

Celo semena nikakor niso monotona
Tilyen Mucik je tudi prava mojstrica odkrivanja in razkrivanja bogastva motivov rastlinskega sveta. Raznolikost odkrije tudi tam, kjer drugi vidijo dolgočasno monotonost. Denimo v semenih, ki jih prav tako fotografira. Pravi: "Semena, ki jih sadiš, si ne vzameš zares časa, daš na dlan, vidiš pikice, primeš in malo potrosiš po zemlji, in enkrat sem si čas vzela in začela pikice gledati in ugotovila, da ta črna pikica ni črna pikica, ampak je elipsa s črticami, pikicami, ne vem, s čim vse."

Mucik se sicer z rastlinami ukvarja tudi drugače. Je soustanoviteljica spletne trgovine z zunanjimi in notranjimi rastlinami Džungla in prav zato ve, da so monstere in fikusi spet 'in'. Dodatno spodbudo za raziskovanje narave in morebiti tudi opremljanja stanovanja s čim več rastlinami pa lahko dobite v današnji oddaji Osmi dan.

Omenili smo že en 'retrotrend' med milenijci, torej priljubljenost določenih rastlin. Trend pa je tudi vedno večje zanimanje za vinilne plošče in odkrivanje glasbenih raritet iz prejšnjih desetletij.

Sorodna novica Restavrirani ponatis dočakal tudi slavni album rockovske skupine Izvir

JLA naredi konec skupini Izvir
Prav ta september so ponovno 'oživili' danes slabo poznan album progresivne rokovske skupine Izvir. Gre za prvenec in obenem edini album zasedbe, ki je nastala leta 1974, z nekaj skladbami navdušila po vsej nekdanji skupni državi in dokaj hitro razpadla; usoden udarec ji je zadalo obvezno služenje vojaškega roka. Nekateri člani skupine – ko je nastala, so jo sestavljali pevec Marko Bitenc, basist Marjan Lebar, bobnar Andrej Petković, kitarista Davorin Petrič in Franc Opeka ter klaviaturist Andrej Konjajev – so glasbeno udejstvovanje nadaljevali v drugih zasedbah, ki pa so se žanrsko razlikovale od skupine Izvir.

Popotnik atomskega sveta 'razproda' svoje srce
Najbolj znana skladba skupine Izvir je zagotovo Šel je popotnik skozi atomski vek, katere besedilo je pesem Mateja Bora. Z njo je skupina zmagala na Jugoslovanski rockselekciji in sledila so povabila, zaradi katerih so obiskali vsa velika jugoslovanska mesta. Pesem sicer govori o možu, ki je šel skozi atomski svet in na tržnicah, kjer so prodajali vse, prodajal svoje srce. Sčasoma ga je postalo sram in se je zaprl v majhno hišico.

Posebnost tega albuma je, da so ga posneli v le tednu dni. Kljub aktualnemu ponatisu bo album ohranil posebno vrednost za zbiratelje, saj je bilo natisnjenih le 500 oštevilčenih kosov. Omeniti še velja, da gre za ponatis vinilne plošče kot digitalne izdaje. Zanimivo je, da je kitarist Izvira Dare Petrič v nedavnem intervjuju za časopis Dnevnik dejal, da ne ve, kako je prišlo do ideje, da se plošča ponatisne.

Matevž Oven Brecelj, ki je poskušal zbrati čim več informacij o albumu in sploh o skupini Izvir, pa je stanje v zvezi z dediščino skupine Izvir ocenil: "Arhivi Radia Slovenija skrivajo še nekaj neobjavljenih posnetkov skupine Izvir. Morda bomo na gramofone kmalu lahko dali tudi te." Lahko bi torej tudi rekli, da je RTV Slovenija tudi ustanova, v katere arhivih vsakodnevno poteka pomembno raziskovalno delo, ki bogati 'fonde' naše kulturne dediščine.

Sorodna novica Apokaliptična scenografija, epski kadri in sporočilo: Stekleničarji slavili na Dokudocu

Plastika prekriva ostanke znamenite neolitske civilizacije
RTV Slovenija pa je sodelovala še pri enem pomembnem kulturno-umetniškem projektu, o katerem bomo govorili danes. Gre za dokumentarni film Stekleničarji režiserja in scenarista Nemanje Vojinovića, ki obravnava enega od vidikov enega najhujših ekoloških problemov na našem planetu: plastiko oziroma natančneje plastične steklenice. Glavni protagonisti filma, torej stekleničarji – čeprav je izraz ponesrečen, saj zbirajo plastenke, in ne steklenic -, 'operirajo' na enem največjih smetišč na svetu.

Vendar lokacija ni 'znamenita' zgolj zato. Smetišče namreč prekriva arheološke ostanke neolitske kulture v kraju Vinča. Tu je bilo eno največjih naselij prazgodovinske Evrope in ena od kultur, ki so zapustile tako imenovane arheološke gomile. To so strukture, katerih preseki razkrivajo historiat lokacije; druga nad drugo se namreč vrstijo arheološke plasti iz različnih obdobij. Globlje, ko gremo, 'globlje' v preteklost se premikamo. Na tem kraju danes ni sledi 'romantičnih' arheoloških raziskovanj; to je kraj distopije, strupenih plinov, pač 'svinjarije'.

Čeprav gre za ogromno deponijo, kot rečeno, eno največjih na svetu, je celotno tamkajšnje dogajanje nekako skrito in zato še toliko bolj skrivnostno. Vojinović je v pogovoru za Euronews Srbija dejal, da živi blizu, le 20 minut vožnje z avtomobilom stran, a da dolgo ni vedel, da kaj takšnega obstaja.

Sezonski delavci, ki ne nabirajo sadja, ampak plastiko
Zgodba o stekleničarjih ni le ekološka zgodba, je tudi zgodba o izkoriščanju in socialnih razlikah. Kot je Mateji Valentinčič povedal avtor filma Nemanja Vojinović, ljudje v filmu plastenke pobirajo 'po naročilu' zasebnikov. Stekleničarji so bili pravzaprav sezonski delavci in v Vinčo so prihajali iz vseh delov Srbije. Tja so se, tako pove Vojinović za spletni portal srbske RTV, po zaprtju deponije tudi vrnili.

Film, katerega koproducent je tudi RTV Slovenija, je že doživel mednarodno prepoznavnost in je bil tudi že nagrajen. Stekleničarji so med drugim prejeli tudi srce Sarajeva za najboljši dokumentarec.

Modernizacija 'upravljanja' odpadkov pomeni konec stekleničarjev
Stekleničarji sicer izginjajo. Tudi v ta konec Srbije je prišla modernizacija 'upravljanja' smeti. Zgradili so sežigalnico smeti in onemogočili odtekanje odpadnih vod v Donavo. Za spletni portal srbske RTV je Vojinović o izginjajočem poslu povedal: "Ko je ta posel cvetel (op. P. B.), je na deponiji v Vinči delalo več kot 200 nabiralcev. Ti so bili razdeljeni na zbiralce kovin, ki so jih imenovali metalci, in zbiralce plastenk, ki so jih imenovali 'flašaroši' in ki so junaki mojega filma."

Kakšne obete za prihodnost stekleničarjev pomenijo vsi ti premiki v Vinči? To lahko izveste v Osmem dnevu ob 21.40 na TVS 1.

Vabljeni k ogledu!