Egon Schiele (1890–1918) je bil poleg Gustava Klimta in Oskarja Kokoschke eden izmed osrednjih avstrijskih umetnikov zgodnjega 20. stoletja, najbolj pa je znan po značilnih erotično nabitih ekspresivnih upodobitvah žensk.

Očitki, vezani na Schielejevo ime, se osredotočajo na tri vidike njegovega življenja in dela, in sicer na aretacijo zaradi "javne nemoralnosti" leta 1912, nato ravnanje z ženskami, ki so bile del njegovega življenja, ter erotično naravo njegovih risb. V nobenem izmed navedenih vidikov pa dejstva ne upravičujejo prav zares obtožb, ki letijo na umetnika. Ob tem je o njegovem početju danes težko presojati – ne le zato, ker nihče izmed vpletenih ni več med živimi, temveč tudi zato, ker so današnji standardi precej drugačni od tistih, ki so prevladovali v Schielejevi domovini tistega časa.

Za mladi par utesnjujoče stanje duha na Dunaju
Umetnika so leta 1912 aretirali na podlagi obtožbe, da je ugrabil in posilil mladoletnico. Leto poprej je Schiele spoznal Wally Neuzil, njemu je bilo 21, njej pa 17 let, ko je postala njegova ljubimka in muza. Mladi par se je z Dunaja preselil v Krumlov, rojstni kraj Schielejeve matere, saj je bilo takratno stanje duha v avstrijski prestolnici preveč utesnjujoče. Vendar sta morala mestece na Češkem kmalu zapustiti, saj krajani niso odobravali njunega življenjskega sloga. Nato sta se preselila v Neulengbach pri Dunaju, kjer je umetnikov atelje hitro postal zbirališče prestopniških otrok iz prestolnice, on pa je bil znova deležen vsesplošnega zgražanja.

Med mladimi prestopniki je bilo tudi 13-letno dekle, ki je pred tem zbežalo od doma, a je kmalu naprosilo Schieleja in Neuzilovo, naj jo odvedeta k njeni babici na Dunaj. Vendar se je najstnica splašila in so se vsi trije naslednjega dne vrnili v Neulengbach. Sledila je tožba, ki jo je vložil najstničin oče, ki je Schieleja bremenila ugrabitve in posilstva. Ob aretaciji je policija zasegla več kot sto risb, ki so jih označili za pornografske, umetnik pa je moral na sojenje čakati v priporu. Sodnik je obtožbo ugrabitve in posilstva ovrgel, je pa eno izmed njegovih slik med sojenjem zažgal s svečo. Schiele je bil na koncu poleg že odsluženih 21 obsojen na še dodatne tri dni zapora, ker je v vidnem polju otrok hranil erotične risbe.

V iskanju stanovsko primerne žene
Kot piše Jane Kallir, poznavalka umetnikovega življenja in ustvarjanja ter avtorica kritičnega kataloga njegovih del, so bile Schielejeve spolne eskapade povsem v skladu z normami, kakršne so takrat veljale za meščanske mladeniče. Veljalo je namreč, da moški niso primerni za zakonski jarem, dokler se niso profesionalno uveljavili, zaradi česar se je od njih pričakovalo, da bodo svoja zgodnja dvajseta leta prebili s prostitutkami in ljubicami, pripadnicami nižjega stanu. Večina prostitutk je bila mladoletnih, zakonsko določena starost za privolitev v spolni odnos v obdobju konca stoletja je bila 14 let.

Schiele je sicer imel s svojimi modeli kratka razmerja, med Wally Neuzil in njim pa se je razvil globok profesionalni in osebni odnos, ki je trajal štiri leta. Vendar se je Schiele malo pred svojim 25. rojstnim dnevom odločil za poroko z Edith Harms, tako rekoč družbeno nadvse sprejemljivo hčerjo iz ugledne protestantske družine. Pri tem pa se ni želel odpovedati svoji rdečelasi Wally, vendar ga je ta zapustila, ko je izvedela za njegovo zaroko. Za Schieleja pa je poroka s Harmsovo pomenila, da je svojemu življenju dodal resnost. Omenimo še, da so lani v hrvaškem mestu Sinj odkrili grob Wally Neuzil, saj je tam delala kot vojna medicinska sestra. Schielejeva muza je umrla leta 1917, on pa ji je sledil v naslednjem letu.

Ženske, ki niso pasivni spolni objekti
Njegovo umetniško – še posebej mladostniško – odkrivanje erotike je potekalo pred dunajskim likovnim občinstvom, njegove provokativne risbe pa so kupci navdušeno celo spodbujali. Ekspresivne linije figur ga povezujejo z ekspresionizmom zgodnjega 20. stoletja, čeprav je bil obenem tesno povezan z gibanjem takratne secesije. Vendar so Schielejeve erotične risbe za marsikoga moteče, tudi zaradi številnih načinov, na katere je prekinil uveljavljene konvencije.

Kot poudarja Kallirjeva, njegovi akti ne prikazujejo žensk kot pasivne objekte izpolnjevanja moških želja, temveč se te postavljajo pred gledalca skorajda brezobzirno odkrito. Tudi po današnjih standardih dajejo njegove risbe ženskam samim nenavadno stopnjo spolne moči.