Oglas
Njeni začetki so povezani z veliko tragedijo, z ljubljanskim potresom leta 1895, ki je postal ključna cezura v gradnji sodobne Ljubljane. Čeprav je bilo že več desetletij jasno, da Ljubljana potrebuje novo infrastrukturo in tudi nove objekte kot materialno oporo slovenski kulturi, je pomanjkanje denarja in politične volje preprečevalo večje urbanistične posege. Velikonočni potres je tako nastopil v vlogi rušilca in neke vrste 'mecena' slovenske prestolnice, kajti ob njegovem udaru so se Ljubljančani oziroma predvsem njihovi politični in gospodarski voditelji ter varuhi državne blagajne na Dunaju streznili in si priznali, da je Ljubljana potrebna velikih arhitekturnih in urbanističnih posegov, če naj ne bo že vnaprej izločena iz družbe sodobnih srednjevelikih evropskih mest.
Še isto leto je tako mesto razpisalo natečaj za urbanistično ureditev Ljubljane, natečaj, pri katerem so se slovenski oblikovalci mest prvič spoprijeli z eno največjih zgodovinskih cezur vseh dob - z industrializacijo in z njo povezanim razvojem motornega prometa. Tako kot je bistveni preskok v arhitekturi in gradbenem inženirstvu povzročil izum armiranega betona, katerega posledica je bil razmah skeletne gradnje in modernističnega stila, je 'nemir' med urbaniste zanesel avtomobil, ki je bistveno spremenil celotno funkcioniranje mesta.
Slovenec, ki je oblikoval Minneapolis
Pri nas se je motorni promet seveda uveljavil z nekoliko zamude in ravno zato se še pred možmi, ki so oblikovali novo Ljubljano, seznanimo z pri nas manj znanim zgodnjim urbanistom, po čigar viziji so vendar uredili veliko večje mesto, kot je bila Ljubljana na prehodu iz 19. v 20. stoletje, in ki je moral že pri svojem delu okoli leta 1910 zelo upoštevati dejstvo, da je bilo 20. stoletje stoletje avtomobila. To je bil v Bistri pri Vrhniki rojeni Janez Jager (1871-1959), ki je leta 1906 izdelal načrt Minneapolis – praktično in lepo mesto (Minneapolis – City practical, City beautiful).
Na Dunaju šolani Jager je bil na splošno eden prvih arhitekturnih teoretikov v ZDA. Zamisel, ki ga je vodila pri ustvarjanju urbanističnega načrta za gospodarsko hitro razvijajoče se mesto z naraščajočim motornim prometom, je zapisal v članku Kaj misli inženir. Po Jagru mora biti sodobni arhitekt ustvarjalec „nove ideje o omejenem prostoru“; sposoben mora biti misliti vizionarsko in svojo vizijo mora znati aplicirati na omejen prostor, na katerem pa je vedno več ljudi in prometa. Jager je Minneapolis zasnoval izrazito ameriško: mestu ob reki Misisipi, katere bregovom in otokom je namenil vlogo slikovitega trgovskega, poslovnega in družabnega mestnega središča, je namenil strogo ortogoalno omrežje, ki naj bi olajšalo orientacijo in zagotovilo racionalno izrabo zazidljivih površin.
Fabianijeva krožnica državne reprezentance
Jager je med svojim bivanjem na Dunaju nekaj časa deloval tudi v ateljeju Otta Wagnerja, s Fabianijem pa je nekaj časa sodeloval tudi pri izdelavi urbanističnega načrta za Ljubljano. Maks Fabiani (1865-1962), ki se je v avstrijsko-italijanski družini rodil v Kobdilju na Krasu, je bil poleg takrat v evropskem kontekstu zelo uglednega na Dunaju delujočega arhitekta in urbanista Camilla Sitteja tisti, ki je dobil naročilo za oblikovanje urbanističnega načrta popotresne Ljubljane. Če je bil Jagrov urbanizem ameriški, je bil Fabianijev izrazito srednjeevropski. Najbolj se je to izrazilo v njegovi zamisli krožne ceste, 'ringa', ob kateri bi bile nameščene velike palače in reprezentativne stavbe. Nastala bi nekakšna krožna cesta slovenske državniške in kulturne reprezentance.
Na sprehod po zaraščenem srednjeveškem okopu
Zamisel je izpeljava v srednjeevropskem okolju takrat aktualnega preoblikovanja odsluženih srednjeveških mestnih obzidij v velike bulvarje (izraz bulvar je izpeljava besede okop (nem. Bollwerk) in se najprej uporablja kot izraz za sprehajalne poti; meščanstvo 19. stoletja je namreč svojo novo družabno aktivnost, popoldanski sprehod, najprej izvajalo na poraščenih srednjeveških okopih), Fabianiju pa je bil ta pristop pri srcu tudi zato, ker je velika ulica z mogočno arhitekturo mestu podelila nekoliko monumentalnosti. Fabiani je namreč toliko pozornosti kot prometu posvečal tudi videzu mesta. Pozneje je bil za Fabianija značilen izrazito sodobni pristop k urbanizmu, saj je upošteval tudi topografske, podnebne, higienske, zemljiške, politične in hidrotehnične determinante razvoja mesta. Ta pristop je prepričal tudi mestno oblast, na čelu katere je takrat sedel župan Ivan Hribar, ki mu je bolj kot za gradnjo lepega šlo za nastanek infrastrukturno in higiensko sodobnega mesta. Fabianijev načrt je bil torej tisti, katerega je mesto sprejelo. Kljub temu je bil uradno sprejeti regulacijski načrt mesta le osiromašen Fabianijev predlog – v mestni blagajni namreč ni bilo dovolj denarja za odkup zemljišč ali rušenje obstoječih stavb in tako vseh elementov Fabianijevega predloga ni bilo mogoče uresničiti.
Večno spreminjajoča se metropola
Maks Fabiani je gradil metropolo, ki je morala imeti središče, ki je izražalo bistvo, duha tega mesta. Fabiani je to vlogo namenil Sodnijskemu trgu, ki naj bi skupaj z okoliškimi ulicami – predvsem Miklošičevo – postal nekakšna razstava sodobne arhitekture. Okoli tega središča je Fabiani predvidel jasno kvadratno »parcelizacijo«, v mrežo pravokotno sekajočih se ulic pa naj bi se stekale štiri diagonalne mestne vpadnice. Glavno os tega urbanističnega sistema naj bi določala grebenska črta Grajskega griča in ta os naj bi bila tudi ena maloštevilnih stalnic v razvoju mesta. Kakovost Fabianijevega urbanizma je v tem, da mesto razume procesno, kot enoto, ki se nenehno spreminja in katere razvoja urbanistični načrt ne sme omejevati. Tako je tudi zapisal: „Razen v prvem določenem trenutku, ko ga obravnavamo, mesto nima dovršenega okvira. Vsak živ organizem nenehno raste in je zato podvržen nenehnim spremembam, nenehnim preobrazbam.“
Sittejev sistem zavitih ulic in slikovitih razgledov
Vzporedno s Fabianijem se je z ljubljanskim urbanizmom ukvarjal že omenjeni Camillo Sitte. Njegov načrt se je močno razlikoval od Fabianijevega, in sicer predvsem v tem, da se ni izrekel v prid pravilni mreži ulic. V skladu z mislimi, ki jih je zapisal v svoji knjigi Der Städtebau nach seinen künstlerischen Grundsätzen (Urbanizem po svojih umetniških načelih) iz leta 1889, je Sitte predlagal koncept zavitih ulic za ves prostor, ki ni bil že prej zaseden. Sitte je namreč kritiziral podrejanje načrtovanja mesta potrebam prometa, kritiziral pa je tudi prizadevanja za odstranitev starejših in na prvi pogled majhnih in nepomembnih arhitekturnih elementov. Sitte je tako predlagal upoštevanje oblikovalskih načel ljudi, ki so gradili srednjeveško mesto, in zagovarjal vijugave ulice, ki omogočajo nenehno spreminjanje razgleda. Raznolikost ob prečkanju mesta je bila zanj vrednota, vrednota pa so bili tudi veliki trgi kot osrednji javni prostori. V tem smislu je Ljubljani želel na Ajdovščini podariti veliki slavnostni trg.
Plečnikova mali urbanizem in velika arhitektura
V ta začetni tok slovenskega urbanizma je treba umestiti tudi Jožeta Plečnika. Z njim se sklene obdobje pred uveljavitvijo modernizma oziroma funkcionalizma, ki prinese drugačna oblikovalska načela in vrednote. Plečnik je bil po miselnosti predvsem arhitekt, mesto je gradil iz stavbe oziroma: „Kot urbanist je Jože Plečnik še vedno arhitekt, urbanizem razširjena arhitektura, arhitektura pa kultura urbanizma.“ (Marjan Tepina) Plečnikov načrt regulacije Ljubljane iz leta 1929 pa je izpeljava in nadgradnja zamisli Sitteja in Fabianija, v njem pa se izraža tudi miselnost njegovega učitelja Otta Wagnerja. Tako kot Wagner je mestu želel podariti monumentalno urbano arhitekturo, zaradi česar je njegova vizija Ljubljane predvidevala „velike ansamble urbane arhitekture“ (Marjan Tepina), pravega urbanizma pa je bilo bolj malo; bolj ali manj se je omejeval na načrtovanje geometrijske rednosti cestnega omrežja (od Fabianija prevzame temo krožne ceste) in grajenih sklopov v njem. Te sklope je oblikoval kot umetnik in ne kot tehnicist.
Nekaj urbanistične stvarnosti je predstavil v aplikaciji Wagnerjeve ideje oblikovanja mest kot skupka delno samostojnih četrti z vsemi komunalnimi funkcijami; ideje, ki je poudarjena tudi v najnovejšem ljubljanskem prostorskem načrtu. Ustvarjalci slednjega so tudi sami poudarili, da gre pri sodobnem načrtovanju Ljubljane za nadaljevanje slovenske urbanistične tradicije in za skrbno ohranjanje ohranitve vrednih starejših arhitekturnih plasti. Sledi teoremov Fabianija in Plečnika, čeprav njuni načrti nikoli niso bili povsem uresničeni, je tako za zdaj še vedno mogoče zaslediti tudi v ljubljanski mestni realnosti.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje