Strokovnjak, ki je med drugim član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter nekdanji direktor direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo, je odgovarjal na vprašanja uporabnikov MMC-ja o razlogih za in proti rušenju ljubljanskega spomenika, o odnosu Slovencev do kulturne dediščine, o učinkovitosti Spomeniškovarstvene službe in o tem, kako bolje zaščititi kulturne spomenike.

Velik poznavalec dela Jožeta Plečnika Damjan Prelovšek je študiral umetnostno zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je leta 1977 doktoriral z disertacijo o tem velikem slovenskem arhitektu. Bil je predstojnik Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta in štiri leta slovenski veleposlanik v Pragi. Med letoma 2005 in 2009 je bil direktor direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo.
Nekatere Prelovškove odgovore na vprašanja uporabnikov iz spletnega klepeta lahko preberete v spodnjem intervjuju.
Kolizej rušijo. Kdo je padel na testu, da se je to sploh zgodilo? Država?
Absolutno. Ministrstvo za kulturo in vsi, ki ne spoštujejo lastnih zakonov, ker je šlo za načrtno uničevanje kulturnega spomenika, čemur ni sledila nikakršna kazen.

Koliko so izjave v slogu "Kolizej ja naša arhitekturna dediščina" sploh upravičene? Ali ni (bil) Kolizej zelo generično delo (dunajske?) stavbarske delavnice iz 19. stoletja, namenjeno bolj ali manj zabavi avstro-ogrskih vojakov in narejeno iz najcenejših materialov v rekordno kratkem času?
Žal nimate popolnoma prav, ker je Kolizej pomemben kulturni spomenik, ne le zaradi tega, ker je bil nekakšno kulturno središče Slovencev v 19. stoletju, ampak tudi zaradi svoje arhitektonske zasnove, ki je na meji med bidermajerjem in historizmom. Stavba je bila ena največjih v 19. stoletju v Ljubljani in zaradi svoje večnamembnosti predstavlja tudi pomemben evropski spomenik. To ni nikakršno delo dunajske stavbarske delavnice, ampak je zgrajeno z domačim trudom. Tudi ni res, da je bila stavba namenjena zabavi vojakov, ampak je, kot rečeno, kulturni spomenik Slovencev. Prav tako v njej ni bilo niti konjušnice niti javne hiše, kar je trdil zdajšnji lastnik. Na vsak način je treba vedeti, da je ocena stavbe stvar stavbnih zgodovinarjev, in ne kogar koli. Ocenjevanje vrednosti čez prst je ostanek socialističnega samoupravljanja, ki je pri nas žal še precej razširjeno.

Kaj sploh ob barbarskem obnašanju mestnih oblasti še lahko naredi civilna iniciativa?
Civilna iniciativa se lahko samo še razjoka. Na vsak način je podrtje Kolizeja nevaren precedens, ker bodo na ta način padli tudi drugi kulturni spomeniki v Sloveniji. Hkrati pomeni zmago tajkunstva nad strokovnostjo, kar ni dober obet za naprej.

Ali se vam trenutna neverjetna skrb zagovornikov obstoja Kolizeja ne zdi navadna hipokrizija in čisto nič drugega? Mnogi izme t. i. zagovornikov obstoja Kolizeja so bili ali so še v najrazličnejših državnih, upravnih in drugih funkcijah, skratka v položaju, ko so imeli možnost, da prispevajo svoj delež k "rešitvi" Kolizeja. Kolizej ne propada od včeraj, pač pa intenzivno že zadnjih šestdeset let, še zlasti pa v času, ko je prišel v roke države. In gospod Prelovšek je bil eden izmed tistih v eminentnem položaju, kar zadeva ljubljansko kulturno dediščino. Zanima me, ali so zagovorniki obstoja Kolizeja imeli kakšno realno vizijo za življenje te ruševine?
Zase lahko trdim, da sem se vedno zavzemal za Kolizej, o njem sem tudi pisal kot državni uradnik, pa sem bil onemogočen in končno tudi ob službo prav zaradi zavzemanja za ohranitev Kolizeja in Plečnikovega stadiona. Zelo težko o kakovosti Kolizeja sodi nekdo, ki mu ni znana zgodovina slovenske arhitekture niti se z njo nikoli ni ukvarjal. Spomeniško varstvo je tudi znanost in o njej ne more razpravljati vsakdo. Propadanje Kolizeja je bilo v resnici dolgotrajno in mučno, predvsem po zaslugi lastnika, ki je načrtno devastiral kulturni spomenik in prek svojih zvez dosegel, da je bil črtan iz spomeniškega registra. Vse to je lahko izvajal, ker se je požvižgal na vse kazni, ki mu jih je izrekel inšpektorat, vedoč, da bo na koncu zmagal tisti, ki ima denar. V vseh razvitih evropskih državah strokovnjaki najprej določijo spomeniško vrednost stavbe in njej prilagodijo vsebino. Pri nas je priljubljena pot ravno obratna, zaradi česar enostavno ne more priti do nobene pametne rešitve. V preteklosti je bilo več poskusov, da bi za Kolizej našli novo namembnost v zvezi z galerijo in podobnim. Slaba pa tudi ni bila misel, da bi ob njem organizirali šolo lipicancev.

Morda veste, koliko elementov Kolizeja so odstranili sodelavci ZVKDS-ja in kaj se bo s temi elementi zgodilo?
Vprašanje se mi ne zdi posebno relevantno, saj Kolizej ni imel nikakršnih nadpovprečnih dekorativnih elementov, saj je šlo za stavbo, ki naznanja industrijski način gradnje. Pravi pomen Kolizeja je bil v njegovi prostorski razdelitvi, torej tlorisu, ne pa v fasadi. Glede na izkušnje iz preteklih let (Kozlerjeva hiša v Ljubljani) se vsi taki arhitekturni elementi počasi izgubijo in od njih žal ni nobene koristi.

Bi lahko rekli, da je bil Kolizej preizkusni kamen odnosa Slovencev do kulturne dediščine? Bo tudi po vašem mnenju postal simbol uničevanja narodnega bogastva, kot je zapisala Zveza ekoloških gibanj Slovenije?
Z mnenjem Zveze ekoloških gibanj se v celoti strinjam. Podiranje Kolizeja je hkrati začetek časa, ko tajkunski kapital zmaguje nad našo kulturo. Ta trend se bo po vsem sodeč nadaljeval, ker v tej državi nihče ne spoštuje zakonov oziroma so ti napisani samo za nekatere.

Se mi samo zdi, ali je tujina pri konservatorsko-restavratorskih rešitvah spomenikov ter sintezi starih in sodobnih gradenj uspešnejša?
Žal moram povedati, da je s padcem Kolizeja tudi konec utopije o varovanju kulturne dediščine na Slovenskem. Vsi naši sosedje jemljejo to področje veliko resneje od nas, kar se lahko prepričamo že pri Hrvatih, kjer dilem o kulturni dediščini ni in so vse stranke soglasne, da jo je treba ohranjati. Pri nas pa je vprašanje kulturne dediščine zadeva, ki praktično ne zanima nikogar, še najmanj pa politike. V resnici pa gre za vprašanje identitete Slovencev, ki je naša edina obramba pred amerikanizacijo.

Koliko naj bi stala obnova? Ali bi bili stroški res tako visoki ali so v ozadju drugi interesi?
Vprašanje se mi ne zdi posebej relevantno, ker gre za spomenik evropskega pomena, ki bi ga bilo mogoče sofinancirati tudi z evropskimi sredstvi. Ministrstvo za kulturo si je pridobilo iz tega naslova precej deset milijonov evrov, vendar se je s tem denarjem obnovilo zelo malo. Kolizej je padel predvsem zato, ker je nekdo potreboval gradbeno parcelo sredi Ljubljane. To pa je na najcenejši način mogoče dobiti z uničenjem spomenika.

Kaj si stroka in nasprotniki rušenja predstavlja pod terminom "ohranitev" Kolizeja? Je kaj praktičnega v teh željah ali samo teorija?
Ohranitev spomenika pomeni njegovo obnovo, pri čemer je treba ohraniti vse pomembne arhitekturne dele. Ohranitev nikakor ni to, kar namerava narediti gospod Pečečnik s Plečnikovim stadionom, ki bo po t. i. obnovi postal čisto drugačen in bo izgubil vse spomeniške kvalitete. Kolizej bi bilo mogoče primerno obnoviti in nameniti za kakšno kulturno ali drugo institucijo.
Koliko krivde za slabo stanje kulturno-zgodovinskih spomenikov pri nas je treba pripisati slabo delujoči inšpekciji?
Ne gre samo za inšpekcijo, ampak je tukaj krivda razdeljena na veliko različnih dejavnikov. Spomeniška stroka ni enotna in ni sposobna ustrezno valorizirati kulturnih spomenikov. Zakonodaja na tem področju je čisto neuporabna in ena najslabših v Evropi. Inšpektorat za kulturo in medije pri ministrstvu za kulturo ima, kot vem, samo eno osebo, ki naj bi pokrivala vso Slovenijo. Odločbe, ki jih izdaja, niso sankcionirane, zato se vsak nanje lahko požvižga. Kazni pa so pogosto tako majhne, da jih vsak že vračuna v gradbeno dovoljenje.

Ali se lahko ponovi ista zgodba pri (Plečnikovem) bežigrajskem stadionu?
Žal imate prav. Njegov lastnik je že vse pripravil, da se bo zgodba odvijala na enak način ob enaki podpori ljubljanskega župana. Sam sem bil ob 1.800 evrov, ker sem se kot državni uslužbenec upal opozoriti na ta problem. Vse to kaže, da je kapital pri nas precej močnejši od strokovnosti.

Kako bi vi rešili problem Plečnikovega stadiona? Ali ga ne bi bilo najbolje porušiti, saj so Angleži tudi porušili svoj še bolj kultni stadion Wembley in ga naredili na novo?
Verjetno še niste nikoli slišali za kulturni spomenik niti za Plečnika, zato postavljate tak predlog. Plečnikov stadion je neločljiv del Plečnikove Ljubljane, ki med strokovnim občinstvom po vsem svetu velja za neko veliko humano vrednoto. Stadion bi bilo mogoče ustrezno obnoviti brez vseh prizidkov in dozidkov in uporabiti za šolski šport ali druge manjše prireditve. Kot vidim pri športnih poročilih na televiziji, so tribune nogometnih stadionov pri nas načeloma prazne, zato ne razumem, zakaj Ljubljana potrebuje dva ogromna stadiona, ko še enega ni sposobna odplačati.

Kateri arhitekturni spomeniki pri nas so po vašem mnenju trenutno v najbolj skrb vzbujajočem stanju?
Enaka usoda kot Kolizeju grozi predvsem Plečnikovemu stadionu, tržnici in Cankarjevemu domu, če omenimo samo kulturno dediščino v Ljubljani. Zaradi splošnega nerazumevanja pomena varovanja kulturnih spomenikov bo na udaru še več drugih stavb. Slovenija ima celo vrsto gradov, čez katere je država že davno naredila križ in sami nezadržno propadajo.

Kje vidite razlog, da pri nas delamo s kulturno dediščino kot svinja z mehom? Kje vidite rešitve?
Rešitev vidim predvsem v tem, da je treba spomeniško varstvo na Slovenskem na novo organizirati z izšolanimi ljudmi, ki bodo svoj poklic razumeli kot etično poslanstvo. Narobe je pravzaprav vse - od zakonodaje, inšpekcijskih služb do organizacije samega spomeniškega varstva. V splošni ekonomski in moralni krizi, v kateri tičimo, je popolnoma naravna posledica, da gnije tudi na drugih področjih. Zato vidim možnost samo v korenitih spremembah. Ko sem bil sam še generalni direktor direktorata za kulturno dediščino, nisem užival podpore ministra, da bi tako zadevo lahko izpeljal. Želim pa tudi poudariti, da strokovnost, politika in kapital ne gredo skupaj. Zavod za kulturno dediščino je podrejen direktoratu za kulturno dediščino pri ministrstvu za kulturo in torej povsem v zadnji fazi odloča samo politika, ne pa strokovnost. Konec Kolizeja je pravzaprav tudi pogreb našega spomeniškega varstva, z njim pa se končuje tudi utopija o naši skrbi za spomenike. Naši sosedje Hrvati so dolgo zaostajali precej za nami, vendar so bili sposobni spomeniško varstvo organizirati na popolnoma novih temeljih. Mi o tem lahko za zdaj samo sanjamo.