Kljub temu jih nekaj omenja tudi srečna naključja, ko so kljub epidemiji lahko delali, je za STA zapisala Jasmina Vodeb Baša.

Kostumografinja in scenografinja Bjanka Adžić Ursulov, ki je lani prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, se spominja, da je bilo zanjo težko zlasti marca, "ko se je vse ustavilo". "Nismo vedeli, kako bo. Človeka zajame občutek, kot da ne bi bil povsem čvrsto na tleh, kot da bi lebdel," je ponazorila občutje negotovosti. Meni, da je imela osebno srečo, saj je že pred izbruhom prvega vala epidemije končala kostume in rekvizite za prihajajoče predstave, večje težave so pestile igralce, ki niso mogli imeti vaj, je pojasnila. Tudi sicer občuduje igralce, ki so bili primorani premiere odigrati pred praznimi dvoranami.

Kot glavno težavo Bjanka Adžić Ursulov navaja odpovedi projektov; sodelovati bi morala pri predstavi v francoskem gledališču Theatredela Citetheatre v Toulousu, pa pri predstavi Macbeth norveške operne hiše. Na Norveško ni želela, ker bi lahko zaradi epidemije trpelo delo doma. Oddati mora namreč skice za klasiko Čehova Češnjev vrt, ki jo bo v Mestnem gledališču ljubljanskem režiral Janusz Kica. "Moje primarno delo je doma, šele potem se začnem ozirati v tujino," je poudarila. Posledice odpovedi so finančne težave in nezmožnost plačevanja prispevkov in položnic. "Ne vem, kako so ta čas preživeli kolegi, ki so ostali povsem brez dela."

Tudi koreografinja, plesalka in performerka Nataša Živković je za STA povedala, da ima srečo, da je polovično zaposlena na umetniški gimnaziji kot plesna pedagoginja. "V tem trenutku si ne predstavljam, kako bi bilo, če bi bila v celoti finančno odvisna le od prihodkov v umetniških projektih. Vidim pa od blizu, v kakšni nezavidljivi in eksistencialno kritični situaciji so mnogi," je poudarila.

Po njenih besedah nekoliko pomaga temeljni mesečni dohodek samozaposlenim, vendar to ni dolgoročna in vzdržna rešitev. Temeljni problem je po njenem mnenju v odnosu do umetnosti in posledično vrednotenju umetnikovega dela ter njegovega družbenega doprinosa.

Zastali razpisi danes pomenijo izpad filmov šele v naslednjih letih
Da je imel v času prvega vala koronavirusa srečo, pa ugotavlja samozaposleni montažer Andrej Nagode. V tem času je montiral film Sanremo v režiji Miroslava Mandića. Snemanje so končali februarja, tik pred izbruhom koronavirusa.

Po mnenju direktorja fotografije Leva Predana Kowarskega, ki je tudi odgovorni urednik spletne Baze slovenskih filmov, slovenski film v samostojni Sloveniji nikoli ni imel prave kontinuitete. Projektov na filmskem področju je že od nekdaj pregovorno malo, zdaj pa so se ti zaradi koronavirusa praktično ustavili. Sam je imel srečo, pravi, ker je snemal v tujini, nekaj dohodkov dobi tudi s predavanji na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), opozarja pa, da še zdaleč nimajo vsi te sreče. Obenem je poudaril, da se moramo zavedati, da bomo pravo krizo na področju filmske ustvarjalnosti občutili šele prihodnja leta, ko se bo zgodilo, da slovenskih filmov sploh ne bo oz. bodo zelo redki.

Sorodna novica Zastoj slovenske filmske produkcije: Kako dolgo še?

Filmsko darilo v (pomladni) karanteni
Kowarski je pred šestimi leti z Luko Bacem zasnoval spletno Bazo slovenskih filmov, ki so jo za javnost ob podpori Slovenskega filmskega centra odprli letos. Kot je poudaril, je največja prosto dostopna baza o slovenskih filmih, ki obenem na ogled ponuja tudi več kot 160 slovenskih filmov, v veliki meri sad prostovoljnega dela in na tisoče ur snovalcev, ki menijo, da tovrstno bazo v Sloveniji nujno potrebujemo.

Obenem so letos spomladi soorganizirali akcijo Vsi (filmi) doma, zaradi omejitev zbiranja pa so s spletno izvedbo podprli že več kot 15 drugih kulturnih organizacij. Do konca leta jih načrtujejo še vsaj pet. V letošnjem letu so zabeležili že 100.000 ogledov filmov in več kot 305.000 obiskov spletne strani, je poudaril Kowarski.

Tudi komercialni glasbeniki v malodušju
Popglasbenik Alex Volasko poroča, da je tudi pri "bolj komercialno usmerjenih glasbenih ustvarjalcih zavladala strašna apatija". Kot razmišlja, je ta "verjetno še toliko bolj izrazita, saj se ne napajajo z javnim denarjem, temveč z naročili fizičnih oseb ali podjetij".

"Čez noč so nam odpadli čisto vsi nastopi. Posledično ni denarja, ni naročil za pisanje skladb in številni glasbeniki so se zatekli k priložnostnim delom in k še bolj izraziti prekarnosti," je poudaril. Dohodek se je v primerjavi z lanskim letom več kot razpolovil. "In tudi sam čakam, da bom lahko zaprosil za državno pomoč. Najhuje pa je, ker si ne znamo odgovoriti, do kdaj bo to trajalo," je sklenil.