To se sprašuje Andreja Kopač, idejna vodja simpozija Koliko politike, koliko fašizma?, ki so ga v Mariboru priredili v okviru 46. festivala Borštnikovo srečanje. "Ker se umetniška produkcija v Evropi večinoma financira iz državnih sredstev, je, ko pride do kriznih situacij, najpogosteje prva na udaru. S tem se stalno spreminjajo njena osnovna funkcija, poslanstvo, cilj in namen," še dodaja.
Del premisleka o kulturi in umetnosti bo v prihodnje po njenem mnenju treba usmeriti ravno v boj za obstanek, ki je hkrati boj za temeljne človekove pravice, te pa danes padajo druga za drugo. Zato meni, da je namen simpozija v prvi vrsti na podlagi razmišljanj angažiranih domačih in tujih mislecev, gledaliških teoretikov, zgodovinarjev in publicistov različnih generacij osvetliti razmere v Sloveniji in tujini ter s skupnim premislekom vzpostaviti premise za soočenje z njo.
Politično kadrovanje v kulturi žal 'stara novica'
Da tudi Slovenija ni imuna na politična kadrovanja v kulturi, je v uvodnem nagovoru opozorila direktorica Borštnikovega srečanja Alja Predan in pri tem spomnila na Ivano Djilas, ki je lani izgubila mesta direktorice v Prešernovem gledališču Kranj. "Djilasova pač ni bila iz Kranja in ni Slovenka," je opozorila in dodala, da so takšni primeri okoli nas navzoči vsak dan, zato je o njih treba javno spregovoriti.
Fašizacija je aktualna težava celotne družbe in evropskega prostora danes, je v uvodnem govoru še opozorila Kopačeva. Za izhodišče je vzela knjižico sociologa Rastka Močnika z naslovom Koliko fašizma? iz leta 1995, ki opozarja, da se moramo sprijazniti, da bomo v prihodnje živeli s fašistoidnimi učinki, zato je mogoče razpravljati le o količini njihovega vpliva. Medtem v družbi še vedno vlada molk.
V Evropi vse bolj navzoča fašizacija
Vse to se danes le še potrjuje, pravi Kopačeva in dodaja, da se je v Evropi pojav fašizacije v zadnjih letih izjemno razširil in nič ne kaže, da se bodo razmere v prihodnosti izboljšale. Med tipičnimi primeri je omenila Madžarsko. Iz njene situacije je razvidno, da vpliv političnega v kulturi ne pozna meja in dobiva vse grozljivejše razsežnosti, stroka pa ostaja proti političnim ukrepom nemočna.