Vizualni umetnik, grafitar in oblikovalec Miha Artnak je pred kratkim predstavil svoj prvi film, Vzorec iz otroštva, ki prikazuje, kako se je sredi poletja 2011 odpravil z grafiti porisat enega izmed ljubljanskih zidov, potem ko je lastnika objekta prepričal, da je za to prejel dovoljenje ministrstva za kulturo. Projekt, sestavljen iz krajšega "trailerja" (napovednika) in 15-minutnega filma, je hkrati neke vrste manifest, saj umetnik v njem spregovori o življenjskih omejitvah ter o sprejemanju odgovornosti.

Vzorec iz otroštva je bil povod za naš intervju z Miho Artnakom, ki je pred svoje ime postavil določni člen The. Zakaj, boste med drugim izvedeli v naslednjih vrsticah.

Mnogi Ljubljančani že poznajo vaše vijugaste zajce na zidu v Zeleni jami, ki so postali stranski igralci v kratkem filmu Vzorec iz otroštva. Bi se strinjali, da gre več kot "le" za film, pravzaprav za nekakšen umetnikov manifest?

Gre za vzporedno izražanje vizualnega in miselnega vzorca, ki sta v mojem življenju prisotna od otroštva. V filmu govorim o cinizmu ter stagnaciji in občutku nemoči, ki sta pogosto njegovi posledici. Pa tudi o naivnosti, hedonizmu in materializmu sodobnega človeka. Te lastnosti nevede razdružujejo ljudi in potem se pritožujemo nad tem, kot da sami nismo sokrivi. Glavni junak ni izmišljen, za mislimi iz filma stojim tudi v resničnem življenju in mu zato najbrž lahko rečete manifest.

Kljub domnevnemu dovoljenju lastnika zidu, ki ste ga izbrali za svoj projekt, vas je med ustvarjanjem in snemanjem prekinila policija ...

Lastniku stene sem se zlagal, da je projekt naročilo ministrstvo za kulturo. Ker ministrstvo in vlada predstavljata avtoriteto, se jima seveda moramo podrediti. Ko so prispeli policisti, pa sem rekel, da je avtoriteta lastnik stene, jaz pa le izvajalec. Tako da so se tudi policisti podredili situaciji. Smešna zgodba. Na koncu se je lastnik izkazal za dobrega človeka, ki spodbuja kreativnost in ni bilo nobenih zamer.

Bo prišel čas, ko grafitarstvo ne bo več razumljeno kot prestopek, ampak mu bo priznan status legitimne umetniške forme?

Velikokrat naletim na kritiko grafitov kot nečesa škodljivega, grdega. Jaz v tem vidim samo začasno informacijo, ki bo z leti ali pa z naslednjim restavriranjem izginila. Grafitov iz stare Grčije ne vidimo več, še vedno pa nam je ostala njihova arhitektura in kamen. Ali je potem arhitekturna umetnost res oškodovana na dolgi rok ali bi lahko grafite videli kot komunikacijo trenutno živeče generacije? Večji problem vidim v oglasih na vsakem vogalu, ki mi hočejo ustvariti komplekse in me zadrževati v apatičnem stanju. Ne ponujajo mi nobene dodane vrednosti. Redke so izjeme.

Grafiti so danes že priznani kot legitimna umetniška forma. Ljudje po svetu lahko živijo samo od tega. Če bi bili tu bolj sprejeti, bi bilo mesto barvito, turizem bi cvetel in ljudje bi bili ustvarjalnejši. Organsko bi se zgradila pravila igre, ki bi jih vsi soustvarjali. Nekatere metropole se tega zavedajo. S tem se poveča tudi moč kreativnih industrij, ki so vsako leto vplivnejše. Če restavriramo vse vizualne informacije od jamskih slikarij naprej, dandanašnje pa preganjamo, najbrž živimo raje v preteklosti kot v sedanjosti.

O najljubši barvi vas ne bomo spraševali, ker je baje nimate (pa tudi te vrste intervju to ni), ste pa pristaš miru in boste spremenili svet, kot napovedujete na svoji spletni strani. Kako odgovarjate tistim, ki dvomijo o tem, da je svet sploh mogoče lastnoročno spremeniti?

Mislim, da ne obstaja oseba, ki sveta ne spreminja. Že s svojim obstojem ga. Tudi če ga noče, ga s tem spreminja. Sprašujem se o družbi in kaj sploh početi tu na Zemlji. Živimo v sistemu, kjer se vse plačuje z denarjem. Če že vsi poslujemo z denarjem, poslujmo tudi z odgovornostjo. Ne moremo kar ignorirati tem, kot so ekologija in delovni pogoji. Ampak tudi če ne bi imeli denarja, kar moramo vsi vsaj nekaj neprestano početi. Kaj so potem naše vloge? Če smo bolj povezani, lahko za začetek zgradimo lokalno skupnost, ki se sama vzdržuje. V naseljih in centrih mesta moramo vzgojiti permakulturo, ki bo nadomestila razne krompirje v prahu in podobne bedarije, ki nam jih ponujajo v trgovinah. Potem nihče ne more več reči, da dela zato, da ne bo lačen. Zato postanemo bolj svobodni. A pred tem moramo poskrbeti za občutek pripadnosti.

Po pričevanju mnogih je največji problem nepovezanosti starejša generacija, ki se še vedno deli na rdeče in bele. Mlajši pa sploh ne vemo več, o čem govorijo. Vseeno nam je za to, a kljub temu želijo vplivati na nas, da zavzamemo stran. To se mi ne zdi pošteno od njih. Vsako idejo o izboljšavi bivanja označijo za ekstremizem in nas želijo potisniti v strankarsko politiko ali pa ukalupiti v ideologijo komunizma, hipijevstva ali celo neokapitalizma. Mi pa sploh ne verjamemo več v strankarsko politiko in medijem. Želimo samo biti. Počasi se umikamo vsem enosmernim bedarijam, ki služijo kot orodje za odvračanje pozornosti, in ustvarjamo svoja pravila. Pozabljamo samo na to, da bomo kmalu vladajoča generacija, ki se mora odločiti, ali bo nadaljevala staro zgodbo ali zgradila novo. In ali bomo soustvarjali prihodnost ali jo pasivno opazovali, kako se odvija kot algoritem kapitala in lastništva. Ne gradimo več piramidnega sistema, internet pa nam omogoča dostop do znanja. Paziti moramo, da nas konzumiranje podatkov ne odnese v depresijo ali neproduktivnost in zato moramo aktivneje sodelovati v družbi.

Domišljam si, da smo v pomembni tranziciji človeške evolucije. Pozivam vse ljudi, ki jim prav tako ni vseeno, da premagajo strah in delijo znanje. Sam bi na koncu dneva rad le ljubil punco, družino in prijatelje, jedel zdravo, pripadal in pomagal družbi, se izobraževal, bil odgovoren in soustvarjal. Meni se zdi to zelo dosegljivo. Prepričan sem, da še komu. Če ta oseba najde način, kako je to mogoče, naj to deli z nami, lepo prosim. Sam ne morem spremeniti sveta radikalno, lahko pa ga skupaj, kajne?

Sodelovali ste z oglaševalskimi agencijami in marketinškimi oddelki podjetij, oblikujete spletne strani in iščete kreativne rešitve za vizualno podobo medijev ... Je vsestranskost edini način za preživetje umetnika v teh časih (in krajih)?

Vsestranskost, o kateri razmišljam, je zame drugi izraz za l'uomo universale oz. kot bi temu rekli v renesansi - humanistični ideal. Na trgu, ki je neprestano lačen inovacij, moramo biti inovatorji tudi sami. Vendar v tem ne vidim problema, prej izziv. S tem se širita moje znanje in razumevanje sveta. Projekta se je treba lotiti kot radoveden človek, ki želi ustvarjati in pomagati s svojim znanjem. Rad se počutim odg

ovornega za svojo vlogo v družbi. Če me zanima več stvari hkrati, naletim na problem fokusa. A če sem iskren do sebe, vem, kje se končajo moje kompetence in moj čas. Prej bi se označil za večstranskega kot vsestranskega. Tu pa se potem začne sodelovanje in skupna vizija.

Ravnokar sem se vrnil iz Beograda, kjer je potekala mednarodna konferenca grafičnega oblikovanja. Na predavanjih sem si zapomnil zanimivo teorijo Nizozemca Dennisa Elbersa, ki trdi, da je danes vloga oblikovalca razdeljena na novinarja, znanstvenika, agitatorja in poeta. Torej oblikovalec raziskuje, ugotavlja, promovira in ima hkrati svoj slog. Večstranskost je zelo zaželena, saj izboljša izdelek, storitev ali dejanje.

Po okrogli mizi Razumevanje oblikovanja ste v zapisu Oblikovati je glagol razmišljali o položaju oblikovalske stroke pri nas in ponudili nekaj smernic za izboljšanje razmer. Ste kdaj načrtovali (ali morda še vedno) selitev v umetnikom in/ali oblikovalcem bolj prijazno okolje?

Problem, ki sem ga z zapisom želel izpostaviti, je, da se na okrogli mizi nismo pogovarjali o prihodnosti, temveč o preteklosti. Kolege oblikovalce neverjetno spoštujem, a še vedno ni čutiti skupne vizije. Mlajša generacija pa se tesno povezuje z zametki novega, še neimenovanega sistema, ki se manifestira na terenih coworkinga in podjetij startup. Povezujemo se na različnih koncih in skupaj načrtujemo prijetnejši jutri. Od starejših si pa želimo investicijo, saj z njihovimi izkušnjami lahko hitreje zgradimo boljšo družbo. Če ni vere v to, potem smo očitno zadovoljni z današnjim stanjem razbite družbe, kjer smo si vsi nasprotniki.

Vaše delo je skoraj brez izjeme družbeno angažirano. Je umetnik sploh lahko "imun" na to, kar se dogaja okrog njega?

"Umetniškost" je izraz za neki del človekovega razmišljanja. Če je to razmišljanje najpogosteje prisotno, igramo vlogo umetnika. Ker so me zanimali odnosi med oblikami in njihovo komunikacijo z nami, sem se začel spraševati

o sami vsebini te komunikacije. Ugotovil sem, da vse vodi v isto vprašanje: "Kakšno naj bi bilo idealno skupno bivanje?". Zato sem začel razmišljati o razvadah in svojih dejanjih. Res se trudim biti dober človek. Težko je, ker smo posredno vedno vpleteni v neko hierarhično nepoštenost. Zato je tudi generacija tako zmedena. Živi v sistemu, ki mu ne zaupa, noče biti zlobna. Kako lahko kdor koli zameri mladim, saj vendar še vedno operiramo kot sužnji na zgrajenih tleh starejše generacije.

Opozarjate tudi na malomaren odnos družbe do odpadkov, največ medijske pozornosti vam je prinesel prav s to tematiko povezan projekt Pošast iz plastičnih vrečk. Kako pa sami, v vsakdanjem življenju, prispevate k bolj zeleni prihodnosti planeta?

V trgovine nosim svojo vrečko ali pa si nabašem žepe. Ko se je v obdobju projekta o tem več govorilo, se je tudi bolj upoštevalo. Vzgajali smo tudi najmlajše, ki so v vrtcih in na osnovnih šolah zbirali plastične vrečke, tako kot smo mi nekoč papir. Spomnim se, da so jih v trgovinah tudi že umaknili s pultov. Danes pa so spet tu in ljudi res ni težko razvaditi nazaj.

V Beogradu sem na konferenci vodil tudi delavnice, kjer sem spraševal učence, kaj se jim zdi največji problem v družbi. Ugotovili smo,

da je največji problem ravno to, da ne vemo, kaj je glavni problem. Vsi so želeli biti zgolj izvajalci, a niso vedeli, kaj točno bi želeli povedati ali spremeniti. Vsebina se pričakuje od drugih. Pripravljeni so za delo servisiranja korporacij ali izvajacev v studiih, ki jih vodi trenutna politika in ekonomija, niso pa se zavedali potencialov lastne vloge. Zato smo na delavnici probleme začeli reševati lokalno. Smešna reč je, da so sami ugotovili, da je problem vrečk v Srbiji še hujši kot pri nas. Tam dobiš vrečko že za ene žvečilne gumije. Rezultat delavnice je bil dober. Skupaj so ustvarili vrsto dobrih komunikacij in aktivističnih dejanj, ki so vzbujala pozornost in s tem odpirala ekološka vprašanja. Vendar brez konsistence bo šlo tudi tokrat v pozabo. Zakaj vam je tako vseeno?

Kaj sporočate z določnim členom The pred svojim imenom?

Ideja izhaja iz konstantnega zadrževanja v povprečju. In v samem povprečju sem podpovprečen. Sprevidel sem, da ljudje niso zlobni, ampak imajo samo nerazrešena vprašanja. Tako kot jaz. Zato sem si začel postavljati nova in si jih odgovarjati bolj kot kdaj koli. Prišel sem do sklepa, da je na koncu vse odločitev. Vesolje, bog, singularnost in mnoštvo so vse pojmi, ki jih gledamo skozi različne prizme. V resnici si religija, filozofija in znanost želijo odgovor na isto vprašanje: "Kaj je vse?" In glede na to, da je vse samo energija, zavest in iluzija, se lahko ukvarjamo z odnosi in razmerji. To pripelje do našega skupnega bivanja. Pri tem obstajajo določene resnice in resničnosti, ki vplivajo na potek kolektivne zavesti. In tu smo se ustavili. Vsi čakamo nekaj ali nekoga, ki bo to spremenil. Čeprav je vse že jasno - imejmo se radi ali se pa vsaj spoštujmo. Vsi smo enaki. Vsi smo The. In razmišljajmo več o sodelovanju in solidarnosti. Na koncu itak vsi umremo. Tu na Zemlji imamo kratko izkušnjo, v kateri nismo sami, in zakaj ne bi bila prijetna za vse? Mi namreč nismo v vesolju, mi smo vesolje.

Oglejte si še film Vzorec iz otroštva. Kot je zapisal Vuk Ćosić, "dobro deluje skupaj s trailerjem in bi morda celo priporočal skupno predvajanje, vsakič".

Childhood Pattern (Full Movie) from Tilen Sepic on Vimeo.