Willy Rizzo se je rodil leta 1928 v Neaplju in se v tridesetih letih z materjo preselil v Francijo, kjer se je zelo zgodaj v njem prebudila ljubezen do fotografije. Pri dvanajstih letih je fotografiral sošolce. Po drugi svetovni vojni ga je najel Point de Vu in odpotoval je v Tunizijo, kjer je kot fotoreporter dokumentiral posledice vojne. S fotografijo gorečih tankov pred sončnim zahodom je pritegnil pozornost revije Life, ki je pozneje objavila številne Rizzove portrete znamenitih oseb, med drugim Brigitte Bardot, Gena Kellyja, Gregoryja Pecka, Marie Callas, Marlene Dietrich, Jacka Nicholsona in Jane Fonda.
Znan je bil kot sledilec zvezdniškega življenja v petdesetih letih, tako slaven, da ga je Herge satirično ovekovečil v liku paparaca Walterja Rizotta.
Zadnji, ki je fotografiral Marilyn Monroe
Leta 1948 je začel dvajsetletno kariero pri Paris Matchu, za katerega je nastalo nekaj znamenitih podob zlate dobe fotoreporterstva. Poročen z italijansko igralko Elso Martinelli je imel stike z vsemi največjimi zvezdami, od Sofie Loren do Pabla Picassa. Rizzo je tudi avtor zadnje fotografije Marilyn Monroe, ujel jo je julija leta 1962, dva tedna pred njeno smrtjo.
Na noge je Rizzo postavil tudi svojo pohištveno linijo, ki so jo navdihovale zamisli Miesa van der Roheja in Le Corbusierja. V poznih petdesetih letih je deloval kot umetniški vodja revije Marie Claire.
Stopil je tudi pred kamero in leta 1992 z Jackom Nicholsonom nastopil v filmu Hoffa. "Poklical me je Danny De Vito in mi pojasnil, da je producent in režiser filma Hoffa, zgodbe o sumljivih potih prevoznikov," se je pozneje spomnil fotograf. Nanj ga je napotil prav Jack Nicholson, Rizzu pa so namenili vlogo botra. "V Kaliforniji so me gostili kot zvezdo, v prvem razredu, limuzini in z lastno prikolico ... Bila je zelo zabavna izkušnja."