Z njim smo se pogovarjali o njegovi prednostni nalogi, ureditvi vprašanja statusa samozaposlenih v kulturi, pa tudi o možnostih črpanja evropskih sredstev v času krize.
Stavite na vrhunskost, raznolikost in dostopnost. Kultura naj bi bila tudi oblikovana skozi oči porabnikov, pri čemer naj ne bi šlo za komercializacijo. Kako to pojasnjujete?
Nacionalni program za kulturo je svoje cilje izoblikoval skozi naštete tri horizonte, vrhunskost, raznolikost in dostopnost, pri čemer se je osredotočil na tiste segmente, ki jih v današnjem stanju slovenske kulture lahko razvijemo v večji meri, kot smo jih razvijali doslej. To, da poudarjamo dostopnost slovenske kulture, ni povezano zgolj s fizično dostopnostjo, s številom obiskovalcev, s številom gledalcev, ampak je povezano tudi z dvigom zavesti o pomenu kulture za razvoj vsakega posameznika in družbe kot celote, kajti kultura je tista ustvarjalna sila, ki nas premika, ki nas spremlja tako ali drugače vse življenje in ki na koncu dela našo družbo tudi kritičnejšo, bolj odprto in v zadnji instanci, seveda, tudi bolj razvito.

Je pa res, da smo se s kar nekaj cilji v nacionalnem programu za kulturo (NPK) osredotočili na poskus, da slovenske kulturne trge na različnih področjih poskušamo razvijati drugače, ne zgolj z neko strogo regulativo ali direktno državno intervencijo skozi sisteme subvencioniranja, pač pa skozi določene sistemske prijeme, ki bi tako ali drugače upoštevali specifičnost posameznih trgov. Izpostavljam, seveda, v prvi vrsti zakon o enotni ceni knjige, ki je v parlamentarnem postopku in ki bo knjižni trg uredil na način, da mu bo dal ustrezno stabilnost, preglednost in na koncu omogočil tudi večjo dostopnost knjige za uporabnika. Podobno nas na začetku leta čakajo tudi spremembe na področju filma in kinematografije, kjer prehajamo na sistem financiranja, ki bo vezan na participacijo vseh členov v kinematografski verigi, ki bo to verigo bistveno bolj povezal in ki bo za sabo potegnil tudi določene strukturne, sistemske spremembe v organiziranju filmske politike v Sloveniji.

Ampak če želite povečati dostopnost prireditev na polju kulture, dogodke približati široki množici ljudi, porabnikov, je to na nek način kljub vsemu korak proti komercializaciji, ali pač?
Mislim, da to nikakor ni korak proti komercializaciji. Namreč, lahko si postavimo vprašanje, koliko imamo v današnjem slovenskem prostoru kulture, ki je izrazito komercialna. Verjetno se bomo hitro strinjali, da je tega bistveno premalo. Če pa govorimo o dostopnosti kakovostne kulturne ponudbe, pa je moje trdno prepričanje, da je slovenska kultura danes tista, ki po raznolikosti kulturne produkcije (govorimo tako o gledališču, govorimo o vizualnih umetnostih, o glasbi, knjigi, filmu) danes zasluži bistveno več obiskovalcev, kot jih dejansko doseže. In to je namen ciljev NPK-ja: povečati dostopnost kakovostnih kulturnih vsebin, povečati dostopnost tistih vsebin, ki izpostavljajo tudi nekatere manj poudarjene žanre ali estetske izraze, in na ta način mislim, da imamo pravzaprav pred seboj neko obdobje, ko bomo poskušali na razliko med vrhunskostjo, kakovostjo in "komercializacijo" gledati drugače.
Ministrstvo za kulturo ima omejena redna proračunska sredstva, priča smo krčenju na več ravneh. Nacionalni program za kulturo pa je ambiciozno zastavljen. Koliko si lahko pri realizaciji obetamo od evropskih sredstev, ki predstavljajo pomemben segment oziroma pomembno možnost financiranja?
Proračun ministrstva za kulturo je v letu 2013 dosegel najnižjo točko in dejstvo je, da nikoli doslej nismo imeli tako malo proračunskih sredstev za področje kulture; sprejeti proračun za leto 2014 predstavlja v tem zadnjem obdobju neko minimalno rast, res pa je, da smo v naslednjem obdobju z vidika razvojnih projektov na področju kulture zelo odvisni od uspešnosti črpanja evropskih sredstev nove finančne perspektive, se pravi obdobja med letoma 2014 in 2020, ki pa je v samem oblikovanju izhodišč, prioritet vendarle nekaj, kar kulturi odpira zelo veliko možnosti. Namreč, nova evropska finančna perspektiva se zelo osredotoča na zaposljivost, dvig zaposljivosti, kar je v kulturi velik problem; in to je naša velika priložnost, zlasti zato, ker posegamo na trg dela v kulturi, tudi z napovedmi glede spremembe ustrezne zakonodaje. Zelo veliko pozornosti je namenjene kreativnim industrijam, zlasti oblikovanju, kjer je kultura zopet tisto polje, ki je izredno močno, pa razvoju kulturnega turizma in nekaterih drugih segmentov, od digitalizacije do slovaropisja, kjer imamo vso podlago, da črpamo ustrezna evropska sredstva in s tem pridemo do dodatnih sredstev. To bo seveda zelo odvisno od kakovosti pripravljenih projektov, in ravno s tem se na ministrstvu za kulturo v zadnjem obdobju zelo intenzivno ukvarjamo.

Kako daleč ste?
Vlada je potrdila izhodišča, za katera ocenjujem, da se je kultura zelo dobro umestila v 12 prednostnih osi in ima seveda precej spodobne in tudi realne možnosti v različnih kontekstih. Ta izhodišča so zdaj v fazi potrjevanja na Evropski komisiji. Ko se ta potrditev prejme, se gre v izdelavo operativnega programa, ki je potem podlaga za konkretne razpise. Napovedi so, da bi ta potrditev lahko prišla nekje v marcu, kar bi pomenilo, da imamo v drugi polovici leta lahko že prve razpise.
Povezovati želite kulturno, izobraževalno in gospodarsko politiko. Kako daleč je morebitno medresorsko povezovanje?
Kulturo razumemo kot izrazito vladno kategorijo, tisto kategorijo, ki ne le, da lahko prispeva tudi h kvaliteti ali razvoju nekaterih ostalih vladnih resorjev ali posameznih konkretnih javnih politik, ampak kot tisto polje, ki je konstitutivni del teh politik; z vidika oblikovanja kulturnega turizma, z vidika oblikovanja gospodarskega razvoja v polju kreativnih industrij ali pa z vidika pozornosti in razvoja kulturno-umetnostne vzgoje in tesnejšega sistemskega povezovanja kulture s šolskim poljem so pred nami izredno pomembne naloge, ki pa ne bodo temeljile samo na nekih načelnih aktivnostih in na obetu nekih dolgoročnih sistemskih sprememb, temveč že v naslednjem letu tudi na povsem konkretnih projektih, ki bodo na nek način delovali kot modeli, kako v širšem obsegu v vsa ta našteta polja vključiti kulturo. Konkretno, pri kulturno-umetnostni vzgoji bomo na tistih področjih kulture, ki so dovolj zrela (področje knjige, področje gledališča, področje filma) poskušali uvesti nacionalne modele, prek katerih bomo na celotnem območju Slovenije lahko spodbujali kakovostno dostopnost otrok do teh vsebin, na način, da bo ta dostop temeljil na pripravi v šolah, doživetju umetniškega izkustva in na refleksiji. Torej, gre za nek kompleksen sklop. Prav tako smo zelo osredotočeni na oblikovanje nekaterih kulturno-turističnih produktov, ki bi kulturo povezali s siceršnjim turističnim razumevanjem in pristopom in na ta način prinesli, predrugačili novo vrednost v kulturni ponudbi; kar nekaj stvari je pred nami: od obletnice 1. svetovne vojne do Emone 2000, tudi do novega zakona o Lipici. To so priložnosti, kjer lahko kultura pokaže ves svoj potencial. Polje kreativnih industrij pa je tisto, na katerega bomo poskušali (ne glede na omejena sredstva) vstopati na kar najbolj konkreten način, s konkretnimi vložki v sam proces, v oblikovanje tistih produktov, ki imajo za osnovo ustvarjalni, umetniški proces in ki na koncu lahko dejansko nastopajo tudi na trgu. To se nam zdi zelo pomembno, ker imamo v tem trenutku v našem okolju izvrstne ustvarjalce na teh področjih.
Med segmenti, ki predstavljajo novost v nacionalnem programu za kulturo, je velikopotezna predstavitev Slovenije kot osrednje gostje na knjižnem sejmu v Frankfurtu. To zagovarjate kot veliko medresorsko sodelovanje, tudi kot izrazito turistični korak, ne zgolj kulturni, kot naložbo z možnostjo gospodarskega razvoja v prihodnje. Vidite veliko možnosti za tovrsten uspeh? Omenili ste, da če so Finci zmogli, bomo tudi mi.
Ja, pa če so Islandci zmogli, bomo tudi mi. V NPK-ju smo pri prioritetah na področju mednarodnega sodelovanja sledili načelu "manj je več" in na ta način izpostavili dve ključni, veliki, res velikopotezni prioriteti, ki pa obe obetata zelo pomembne učinke: eno je biti v času leta 2017 ali 2018 osrednja gostja knjižnega sejma v Frankfurtu in na drugi strani predstavitev na Beneškem bienalu, v razstavnem prostoru v Arzenalu. To je tisti okvir, kjer mislim, da potrebujemo ambicioznost. Pri obeh projektih pa vendarle ne gre samo za enkraten dogodek z nekimi enkratnimi učinki: vsi, ki so sodelovali na Frankfurtskem knjižnem sejmu kot glavni gostje, so danes v nemškem in angleškem knjižnem in založniškem področju prisotni bistveno bolj, kot so bili prej. To je izkušnja tudi Nizozemcev, ki so ugotovili, da od takrat naprej nizozemski avtorji nimajo več posebnih težav navezovanja stikov z eminentnimi nemškimi in angleškimi založbami. Je pa res tudi to, da tukaj ne gre zopet zgolj za ozek kulturni projekt, nastop v Frankfurtu je vedno povezan z izredno močno gospodarsko, turistično, tudi politično aktivnostjo, ki na ta način državo tudi z različnih drugih zornih kotov najuspešneje promovira.
Kot prednostno nalogo vašega mandata ste postavili ureditev vprašanja položaja samozaposlenih v kulturi. Gre za občutljiv del kulturnih delavcev. Kako rešujete njihov položaj?
Ne samo na papirju, ampak tudi de facto so samozaposleni prioriteta: v spremembah zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo je posebno poglavje, ki prav za samozaposlene uvaja tri nove instrumente podpore: uvaja kulturne žepnine kot novo obliko podpore projektom samozaposlenih, ki bodo bodisi omogočili lažjo izpeljavo nekih projektov, ki so jih začeli, ali pa bili podlaga za izvedbo novih projektov, zagotavljamo izvajanje računovodstva za tiste samozaposlene, ki dosegajo prag dohodkov pod 14.000 evri, in jim s tem omogočimo boljšo davčno obravnavo. Zagotavljamo tudi nadomestilo za bolniško odsotnost nad 31 dni trajanja bolniške. To so vsi trije instrumenti, ki poskušajo na najkonkretnejši način odgovarjati na izredno pereč in občutljiv status samostojnih ustvarjalcev na področju kulture. Dolgoročno pa seveda moramo vedeti, da dokler se slovenski kulturni trgi ne razvijejo v večjem obsegu, dokler ne bo zagotovljenega več dela za samozaposlene, vendarle o trdnejših temeljih za izboljšanje njihovega položaja ne bomo mogli govoriti. Zato je to eden izmed ukrepov, drugi ukrepi pa morajo poskrbeti za dolgoročni trajnostni razvoj slovenske kulture v celoti.

Med svoje prednostne naloge ste ob nastopu postavili področji filma in knjige. Sprejet je bil nacionalni program za kulturo, zagnali in pripravili ste kar nekaj zakonov: zakon o enotni ceni knjige (ki že velja v več evropskih državah), zakon o varstvu kulturne dediščine ter o varstvu arhivskega in dokumentarnega gradiva; tukaj je tudi sprememba zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo … Kako gledate na prvo etapo svojega dela in kaj načrtujete v prihodnje?
Sprejet je bil tudi nacionalni program za jezikovno politiko in nujne spremembe vseh naštetih zakonov, tako da sem svoje obljube stoodstotno tudi izpolnil. Čaka pa nas naslednje zelo težko obdobje, kjer gre za drugi del teh sprememb in za nekatere popolnoma nove zakone, s katerimi bomo poskušali ta normativni del slovenske kulture narediti času in področju, specifikam slovenske kulture toliko primeren, da bo v njegovem okviru možno njegovo kar najboljše delovanje in razvoj.
Omenjali ste nacionalni program za jezikovno politiko - zanima me priprava novega slovarja slovenskega knjižnega jezika. Kolikor razumem, je bil začetni korak morda narejen, vsaj poskušan, pa se določene zelo kompetentne institucije pri nadaljevanju ne morejo zediniti. Kako daleč je priprava slovarja?
To je res zelo občutljiva tema in tudi okoli nje obstaja zelo močan znanstveni disput, vendar je dejstvo, da smo tako v nacionalnem programu za jezikovno politiko kot tudi pri izhodiščih za financiranje projektov s področja kulture v okviru nove evropske finančne perspektive zelo jasno dali pogoj, da je izdelava novega slovarja slovenskega jezika prednostna naloga, ki pa je lahko izvedena zgolj na osnovi partnerskega sodelovanja med javno institucijo, Inštitutom Frana Ramovša na SAZU-ju, in zasebnim zavodom, nepridobitnim zavodom, ki se ukvarja z jezikovno-tehnološkimi rešitvami in ki je izredno močan v tem polju. Kar ima ena institucija, drugi manjka, in obratno. Glede na to, da se v ta program zlivajo javna sredstva, namenjena obema institucijama, je naše pričakovanje, da si Slovenci več kot zaslužimo kakovosten slovar, ki bo temelj za nadaljnji razvoj našega jezika.
Pravite, da je prizidkov v kulturi za nekaj časa dovolj, da je čas za resna nova vlaganja, a sedanjost temu ni prav naklonjena. Kulturna infrastruktura je tema, ki se vleče skozi vrsto mandatov, omenimo vsaj neuspeh postavitve nove knjižnične stavbe NUK II, tudi Umetnostno galerijo Maribor (stavbo v izjemno slabem stanju) in Knjižnico Rotovž … Kateri projekti bodo izrazito prednostni in ali mislite, da obstaja možnost uresničitve katerega koli?
Nacionalni program za kulturo je vzpostavil tudi zelo neposredno sodelovanje z lokalnimi skupnostmi, kjer je cilj seveda ta, da so njihove prioritete glede vlaganja v javno kulturno infrastrukturo ali v kulturne spomenike tiste, ki morajo biti ali pa je dobro, če so čim bolj usklajene tudi z načrti države. Na koncu gre vendarle za tisto infrastrukturo, ki je v javni rabi in ki zagotavlja na celotnem območju Slovenije ustrezno zagotavljanje dostopa do kulturne ponudbe. Rotovž in Umetnostna galerija Maribor sta seveda tisti investiciji, ki ju mora izvesti in zastaviti Mestna občina Maribor. Mi smo ju v nacionalnem programu opredelili kot zelo prednostni investiciji, ker sta v resnici izredno pomembni. Sploh stanje knjižničarske dejavnosti v tem delu Slovenije je glede na vso ostalo demografsko podobo Slovenije in pokritost z njo zelo pereče, vendar mora občina pripraviti ustrezne projekte, in verjamem, da bo glede na umeščenost v NPK-ju tudi prednostno obravnavana. NUK je seveda prioriteta vsake vlade, tega nima smisla poudarjati. Smo pa glede tega stvari premaknili z mrtve točke: z ministrom Pikalom sva takoj pregledala, kakšno je stanje pri tem projektu. Ugotovila sva, da se po izbiri arhitekturne rešitve ni zgodilo nič. Naročila sva izdelavo projektne dokumentacije, ki bo v spomladanskih mesecih naslednjega leta pripravljena, s tem pa bodo tudi izpolnjeni pogoji, da preidemo k nadaljnji realizaciji projekta.
Umetniške akademije?
To je seveda tudi projekt, ki je v pristojnosti ministrstva za šolstvo in univerze. Pri tem projektu smo naleteli na kar nekaj malce hujših zagat, kajti prvič, projekt se še vedno sooča z določenimi zagatami in nerešitvijo glede zemljiškoknjižnega stanja, in drugič: vendarle je očitno, da univerza za ta projekt nima posluha do te mere, da bi ga uvrstila med prioritetne projekte. Bojim se, da bomo morali v naslednjem obdobju (če ne bo prišlo do nekega pomembnega preobrata, za katerega si bom sicer močno prizadeval) iskati parcialne rešitve za vsaj približno spodobno delovanje treh umetniških akademij.
Nina Jerman, TV Slovenija