Letošnje leto je posvečeno spominu na pisatelja Ivana Tavčarja (1851–1923), ki velja za enega največjih slovenskih pripovednikov. V slovensko literarno zgodovino se je zapisal kot vodilni predstavnik slovenskega realizma, v svojem literarnem opusu pa je ovekovečil usode malih ljudi in kmetov ter življenje v rodni Poljanski dolini. Čeprav je bil rojen v revni kmečki družini, je postal odvetnik, objavljati pa je začel tudi v raznih revijah, kot so mariborska Zora, Stritarjev Zvon, Ljubljanski zvon in Slovan. Med študijem je odslužil enoletni vojaški rok, pozneje je deloval kot deželni in državni poslanec na Dunaju, vodja slovenskih liberalcev ter ljubljanski župan, je naštela Tatjana Doma, dramaturginja prireditve.

Tavčarjev obsežni literarni opus obsega povesti, pripovedi, novele, črtice, romane. Je avtor ene najlepših slovenskih ljubezenskih povesti Cvetje v jeseni (1917) in zgodovinskega romana Visoška kronika (1919), ki velja za njegovo umetniško najbolj zrelo literarno besedilo. Njegovo edino odrsko delo je skeč Erazem iz jame, ki ga je napisal v srednji šoli in podnaslovil kot žaloigra. Prikazuje usodo predjamskega viteza, ki so ga preganjali zaradi zvestobe prijatelju.

Sorodna novica Program Ars praznuje 60 let delovanja

Ljubezen nam je vsem v pogubo
Izjemen vpliv na Tavčarjevo delo so imele njegove ljubezni, je zapisala Doma. V dijaških letih se je nesmrtno zaljubil v Emilijo Garz, nezakonsko hčerko enega najpremožnejših Ljubljančanov, Fidelisa Terpinca, in bil zaradi nočnega vasovanja pod njenim oknom izključen iz šole, zato je gimnazijo nadaljeval v Novem mestu. Od takrat je pisal pripovedi o tragičnih, usodnih, pogubnih in silnih ljubeznih.

Zgodbe o ljubezni, ki je vsem v pogubo, so stalnica njegovega literarnega opusa od mladosti do starosti. V eni prvih povesti, Doni Klari, je avtor nazor izrazil prvič, nato pa je z njim nadaljeval v Bolni ljubezni in Mladih letih. Kljub temu se je pri šestintridesetih končno srečno zaljubil in se poročil z 19-letno bogato dedinjo Franjo Košenini, aktivistka in eno najpomembnejših žensk v slovenski politiki tistega časa.

Ljubezenske izpovedi o silni, a uničujoči ljubezni
Tudi v povesti V Zali (1894), katere branje je potekalo v Cankarjevem domu, je rdeča nit tegoba ljubezni. Povest je konec 19. stoletja izšla v Ljubljanskem zvonu, v njej pa se v slogu Dekamerona prepletajo štiri izpovedi. Prva ima zgodovinsko tematiko in govori o kanoniku Amandu in obdobju protireformacije, druge tri pa imajo kmečko tematiko.

V radijski priredbi Ljubezen nam je vsem v pogubo se prepletajo tri ljubezenske izpovedi, ki izhajajo iz kmečkega okolja, vse pa zaobjemajo osnovni motiv o silni in uničujoči ljubezni.

V krutem, kmečkem svetu je bila ljubezen usodna in pogubna tudi za lovce, ki si ob čakanju na plen krajšajo čas z iskrenimi izpovedmi, kako so postali žrtve uničujoče ljubezenske sile. Dramaturginja je prepričana, da Tavčarjevo mojstrstvo tiči v tem, da kmečke moške prikaže kot razočarane in ponižane ljubimce. Njihove izpovedi se končajo z uspešnim lovom, ko ustrelijo kar dva divja petelina, s čimer se ponovno potrdi misel, da je ljubezen pogubna za vse. "Sila ljubezni lahko premika gore ali pa nas uniči," je še dodala.

V bralni uprizoritvi so nastopili Aleš Valič kot pripovedovalec, Dario Varga kot Žalostni Miha, Gregor Čušin kot Šepasti Tinče in Janez Škof kot Jernač izpod Skale.