Glavni namen novega zakona je zlasti dograditi in posodobiti obstoječi sistem varstva kulturne dediščine in odpraviti nekatere pomanjkljivosti, ki so se v praksi pokazale pri doslej veljavnem zakonu iz leta 1999. Med vidnejšimi novostmi zakona je tudi širitev varstva na t. i. živo dediščino.

Novosti zakona, ki ga je pripravilo ministrstvu za kulturo, so med drugim večja zaščita lastnikov in uporabniške dediščine, natančneje: določene pravice javnosti pri razglašanju spomenikov in nasploh v postopkih varstva dediščine ter natančnejša definicija predkupne pravice in razlastitev dediščine. Prav tako vzpostavlja enotni register dediščine, v katerega se vpisuje nepremična, premična in nematerialna oziroma živa dediščina.

Razširitev na živo dediščino
Od doslej veljavnega zakona se razlikuje tudi po tem, da širi varstvo na nematerialno, nesnovno dediščino, poimenovano s terminom živa dediščina. Pri tem pa ne obsega le tistega dela nematerialne dediščine, ki se veže z materialno dediščino, kot so na primer znanje, ljudska ustvarjalnost ter tradicionalne obrti in veščine, ampak obravnava tudi z dediščino povezane predmete in prostore. Tako sta po novem zakonu omogočeni registracija žive dediščine v registru kulturne dediščine in razglasitev žive dediščine za kulturni spomenik.

Zakon omogoča tudi enotno zavarovanje kulturne dediščine in narave v primeru območja, ki poleg izjemnih vrednot vsebuje tudi vrednote narave, ter ustvarja podlago za ohranjanje in varovanje še ne določenih in neregistriranih arheoloških ostalin.

Na področju premične dediščine jasno opredeljuje državno javno službo in načine za izvajanje te službe v državnih in drugih muzejih. Prav tako predvideva ustanovitev službe za premično dediščino in muzeje kot strokovne, podporne in svetovalne službe, ki bo organizirana v enem izmed državnih muzejev.

Novosti v finančni odgovornosti varstva
Natančneje določa tudi, kdo nosi stroške varstva v različnih situacijah varstva dediščine.
Financiranje varstva dediščine ob njenih lastnikih, države in lokalnih skupnostih pa širi tudi na druge subjekte, ki dediščini škodujejo, je ne uporabljajo na primeren način ali jo uničujejo.

Spremembe v financiranju arheoloških raziskav
Odslej so drugače določene obveznost plačila predhodnih arheoloških raziskav. Zakon zagotavlja vlagateljem, da se arheološke raziskave, če se med posegom pokaže potreba po njih, izvedejo v breme državnega proračuna. S tem zakon odpravlja dosedanjo ureditev, po kateri so morali vlagatelji v celoti kriti stroške arheoloških raziskav, na katerih so gradili, kar jih je postavljalo v neenakopravni položaj s tistimi vlagatelji, ki so gradili na zemljiščih brez arheoloških ostalin.

Morebitne luknje bo pokazala praksa
Po besedah direktorja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) Roberta Peskarja bo to, ali je zakon dober ali ne, pokazala šele praksa v naslednjih dveh ali treh letih. Kot je še povedal, jih za zdaj moti zlasti to, da terminologija in pojmi, ki jih uvaja, v besedilu zakona niso dosledno uporabljeni, zato odpirajo več vprašanj, kot pa ponujajo odgovorov.

Opozicija novemu zakonu očita, da daje čezmerna pooblastila ministru, saj bo ta lahko odločal o izdaji kulturnovarstvenega soglasja za raziskavo in odstranitev dediščine.
Peskarja to ne skrbi, saj meni, da ministrstvo soglasij o odstranitvi dediščine, zlasti v kočljivih zadevah, ne bo izdajalo brez predhodnega mnenja ZVKDS.