Svetovni dan pismenosti, 8. september, po svetu obeležujemo že več kot pol stoletja. V Sloveniji je bilo vprašanje o pismenosti zaradi majhnosti pojava v popisu prebivalstva nazadnje vključeno leta 1991. Drugače pa je z bralno pismenostjo, s katero ima v Sloveniji težave vsak četrti prebivalec.

Kot so povedali na statističnem uradu, je zadnji popis, v katerem se je zbiral podatek o pismenosti, iz leta 1991. Takrat je bilo nepismenega 0,46 odstotka prebivalstva, starejšega od 15 let, pri čemer je bilo vprašanje o pismenosti postavljeno samo osebam, ki so dokončale manj kot tri razrede osnovne šole.

V popise prebivalstva v letih 2002 in 2011 vprašanje zaradi majhnosti pojava ni bilo vključeno, se pa v novejšem času zbirajo podatki o drugih oblikah pismenosti prebivalstva.

Kot je povedal poznavalec področja bralne pismenosti Miha Kovač, je v Sloveniji približno vsakih deset let narejena resnejša raziskava bralnih navad; prva je bila narejena leta 1973, zadnja 2014. Vmes je bilo izvedenih še nekaj manjših raziskav, ki so se ukvarjale z bralnimi navadami različnih družbenih skupin.

Vse raziskave so po njegovih besedah v seštevku opozorile na zanimiv fenomen, da je število nebralcev v Sloveniji bolj ali manj stabilno. Glede na to, da se je po letu 1973 pomembno izboljšala knjižnična mreža in da so knjige na prodaj na bistveno več maloprodajnih mestih, za povrh pa se je pomembno povečala tudi knjižna ponudba in je v srednješolsko in visokošolsko izobraževanje vključenih vedno več ljudi, je ta rezultat v resnici slab, je poudaril.

Raziskava iz leta 2014 je pokazala še, da se je najbolj povečalo število nebralcev med visoko izobraženimi; med njimi se je najbolj zmanjšal tudi odstotek intenzivnih bralcev, tistih, ki preberejo več kot 20 knjig na leto. To ne preseneča, saj ta skupina prebivalcev najbolj naglo narašča.

Ta rezultat pa daje tudi vedeti, da se kulturno in intelektualno življenje visoko izobraženih v Sloveniji približuje kulturnemu in intelektualnemu življenju tistih s poklicno ali srednjo šolo. Ti trendi sicer niso zgolj slovenski, seveda pa obstajajo tudi države, kjer so razmere precej drugačne. Na Norveškem se denimo število nebralcev zadnjih 50 let zmanjšuje, intenzivnih bralcev pa je še enkrat več kot v Sloveniji.

V evropskem kontekstu smo po Kovačevih besedah Slovenci glede bralne pismenosti v povprečju, pri bralni pismenosti odraslih pa na repu razvitih držav, ki so članice združenja OECD.

Bralna pismenost je najbolj problematična za tiste z zgolj osnovnošolsko izobrazbo, kar je razumljivo, pravi Kovač in dodaja, da načeloma obstoji jasna korelacija med stopnjo izobrazbe in pismenostjo.

Zadnja leta na slovenskih šolah potekajo projekti za izboljšanje bralne pismenosti med mladimi. Ker se pri tovrstnih posegih v izobraževalni sistem rezultati načeloma pokažejo šele po nekaj generacijah, je po Kovačevih besedah težko soditi, kako uspešna so ta prizadevanja. "Je pa vsekakor dobro, da smo s tem začeli," je dodal.

Odraslim so namenjene akcije spodbujanja k branju v številnih splošnih knjižnicah. Vendar je to premalo za resen obrat v družbi, opozarja Kovač in dodaja: "Za večjo uspešnost bi slej ko prej morali resno delati na tem, da spremenimo vrednotni sistem v družbi, ki znanja, izobraženosti in omike ne postavlja ravno na piedestal."

Lani je bila tudi predstavljena nacionalna kampanja Slovenija bere in podpisan manifest o bralni pismenosti, ki pa po Kovačevih besedah za zdaj obstaja bolj ali manj na papirju.

Vendar pa je bralna pismenost pomembna, saj nam, kot pravi Kovač, "omogoča osnovno navigacijo po svetu: to, da razumemo vest na novičarskem portalu, da si lahko pomagamo z navodili za uporabo gospodinjskega aparata, da razumemo napotke, kako jemati zdravila, da vemo, kako deluje politični sistem, da razumemo, koga volimo in kakšen vpliv bo ta imel na naš družbeni položaj in podobno".

V Sloveniji ima težave s tovrstno bralno pismenostjo vsak četrti prebivalec, kar pomeni, da se v osnovi ne znajde v svetu, v katerem živi. Taki ljudje po Kovačevih besedah "ne morejo kaj prida storiti za svojo lastno blaginjo, kaj šele, da bi prispevali k družbeni rasti in razvoju, zato je dolgoročno odpravljanje tovrstne bralne nepismenosti v najširšem družbenem interesu".

Je pa seveda vprašanje, kaj si zastaviti kot dolgoročni cilj na tem področju. "Sam si kot idealno bralno pismeno Slovenko ali Slovenca predstavljam osebo, ki bere v slovenščini in angleščini ter ima hkrati dovolj široko znanje in besedni zaklad, da razume denimo članek o astronomiji v revijah, kot sta Gea ali National Geographic, ob tem pa premore tudi veselje in energijo, da kdaj prebere tudi kak zahtevnejši roman, kot izhajajo denimo v zbirki Moderni klasiki," je povedal.

Z visoko bralno pismenimi ljudmi je po njegovih besedah načeloma težje manipulirati, zato so manj dovzetni za take ali drugačne politične demagoge, hkrati se bolj racionalno odzivajo na izzive sodobnih tehnologij, oboje pa je v današnjih časih še kako pomembno. Raziskave bralnih navad nam nakazujejo, da je pri nas takih ljudi okoli deset odstotkov, na Norveškem pa štirideset.

"Vemo, kje smo in kam lahko pridemo. Ni pa nobene garancije, da bomo tja tudi prišli: popolnoma možno je tudi, da bralno nepismeni prevzamejo oblast in potem intenzivno delajo na tem, da širijo svojo bazo. Zgledov za to je tudi v sodobnem svetu in razvitih državah kar nekaj," je sklenil Kovač.