Ne le čas Ilirskih provinc, ki jih zamejujeta letnici 1809 in 1813, ampak vseh treh francoskih zasedb naših krajev osvetljuje razstava Pod Napoleonovim orlom, ki je na ogled v Narodnem muzeju Slovenije v prostorih na Metelkovi. Postavitev je muzej pripravil v sodelovanju z Arhivom Republike Slovenije in Vojnim muzejem v Parizu (Musee National de l'Armee). Postavil jo je Jože Podpečnik, gradivo na njej pa so posodili slovenski in francoski muzeji, galerije, arhivi in knjižnice. Po zaprtju 28. februarja bo od 17. marca razstava na ogled še v Vojnem muzeju v Parizu.

Prvi prihod francoske revolucionarne armade na današnje slovensko ozemlje poznamo iz leta 1797. Prihod Francozov je med takratnim prebivalstvom povzročil precejšnji nemir, zato so jih enote generala Bernadotta, ki so zasedle večino slovenskega ozemlja, mirile s posebnimi razglasi, izdanimi tudi v slovenskem jeziku. Francozi so se umaknili še istega leta.

Prva prihoda Francozov
Drugič je slovensko ozemlje doživelo francosko zasedbo v hitri napadalni vojni 1805-1806. Prebivalce zasedenih ozemelj so močno prizadele visoke vojne dajatve, pa tudi oskrba francoskih čet. Začele so se priprave na novo vojno in ustanovitev deželne obrambe junija 1808, vendar tem ni uspelo zadržati Bonapartejeve armade in avstrijska vojska je v bitki pri Wagramu 6. julija leta 1809 doživela poraz. Zasedba je med drugim prinesla nasilno izterjavo novih davkov, prisilna posojila in občasno nasilje francoske vojske, kar je med prebivalstvom povzročalo veliko nezadovoljstvo, ki je na Dolenjskem prerastlo v upore.

14. oktobra leta 1809 so v Schönbrunnu sklenili mirovni sporazum, Napoleon je s posebnim dekretom ustanovil Ilirske province, razmere pa so se počasi normalizirale.

Čas Ilirskih provinc
Ilirske province so obsegale približno polovico s Slovenci poseljenega ozemlja - Goriško, Trst, avstrijsko Istro, Kranjsko in zahodno polovico Koroške. Zraven so priključili ozemlje nekdanje beneške Istre, Dalmacije in Dubrovniške republike, pozneje še del Tirolske. Šlo je torej za 55.000 kvadratnih kilometrov veliko ozemlje, na katerem je živelo etnično zelo pestro prebivalstvo (1,5 milijona prebivalcev), med katerim jih je bilo 625.000 Slovencev.

Dobra dva meseca po ustanovitvi je nova začasna upravna ureditev province razdelila na deset intendanc. Pozneje, ko jih je Napoleon z organičnim dekretom 15. aprila leta 1811 še tesneje povezal s Parizom, so bile razdeljene na šest civilnih in eno vojaško provinco. Z izjemo Vojne krajine so se pokrajine upravno delile na distrikte, kantone in občine.

Prebivalstvo provinc so bremenili visoki davki, ki so ostali pod ljudskim imenom 'fronki' deželam v slabem spominu. Posebej pa so bili razočarani kmetje, ki so upali na odpravo fevdalnih in podložniških odnosov ter izenačitev statusa s kmeti v Franciji. Prebivalstvo ni bilo navdušeno niti nad novimi cerkvenimi reformami, zato pa so pripadniki slovenskega narodnega preporoda toplo pozdravili Marmontovo šolsko reformo. Ta je leta 1810 uvedla enotno štirirazredno osnovno šolo in razširjeno mrežo nižjih in višjih gimnazij ter obrtnih šol.
K vsaj delni uresničitvi zamisli o pouku v slovenskem jeziku so pripomogli tudi učbeniki, ki jih je za osnovne šole in nižje gimnazije napisal Valentin Vodnik.

Konec Ilirskih provinc je jeseni leta 1813 napovedala zasedba avstrijskih čet severnega dela provinc, uradno pa se jim je Francija odrekla s podpisom prvega pariškega miru 30. maja leto pozneje. Aneksija ozemlja je sledila 23. julija leta 1814, mednarodnopravno pa je to ozemlje Avstriji pripadalo šele 9. junija leta 1815 po sklepu dunajskega kongresa.

Sledi, ki so ostale do današnjih dni
Spomin na Ilirske province in Napoleonovo oblast se je ohranil tako v ljudski umetnosti in pesmi kot nepremični kulturni dediščini, kot so mostovi, ceste in vodnjaki. Navsezadnje pričajo o tistem času tudi priimki in hišna imena francoskega izvora.