Na 1. programu Televizije Slovenija so premierno predvajali dokumentarno oddajo Luč naj gori: Sto deset let svetlobe v prestolnici scenarista Tomaža Letnarja in režiserja Igorja Pedička, ki je nastala v produkciji Casablance in Izobraževalnega programa TV Slovenija. Večer pred tem pa so film, ki se ukvarja z razvojem elektrifikacije Ljubljane, predstavili v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani.

Kaj se je spremenilo s prihodom elektrike
V staro elektrarno vstopajo stari ljudje, tisti, ki se še spominjajo njenega delovanja. Stara ljubljanska gospa si ogleduje porumenele fotografije. Baletni plesalci se pripravljajo na predstavo, na ulicah se začno prižigati luči. Predstava se začne. Stara gospa prižge luč. Fotografije oživijo. Pripovedujejo o tem, kaj se je v Ljubljani spremenilo, ko je prišla elektrika. Zgodbe o tem, kako so se spremenila snubljenja, prešuštvovanja, zmenki v kinu in stiskanje v tramvajih. Skozi njene zgodbe slišimo zgodbo o Ljubljani in županu Hribarju.

Stari ljudje se naenkrat znajdejo na odru. Postanejo del predstave, junaki, ki nizajo spomine. Ti so na prvi pogled banalni, vendar vedno zbudijo tehtne podatke o razvoju elektrifikacije, ki se ves čas dogaja v sobi. Predstave je konec. Aplavz. Luči ugasnejo.

Nenadoma udari strela. Sledi izpad elektrike. Ljubljana je v temi, nebo parajo svetle strele. Počasi se v mestu začno prižigati luči. Življenje spet normalno steče.

Svet je vse, kar se zgodi
Govorimo o stvarjenju sveta, o tem, da pritisnemo na gumb in je luč in je prvi dan leta 1898. Bibličnost dogodka zahteva mučenike, svetnike, Judeže in tempelj. Vse to imamo in lahko poustvarimo rojstvo sveta. Po Wittgensteinu je svet vse, kar se zgodi, zato oddaja z naslovom Luč naj gori - Sto deset let svetlobe v prestolnici govori tako o genezi elektrifikacije Ljubljane kot tudi o tem, zakaj je svetila ta umetna luč in zakaj bi bilo bolje, da ne bi svetila.