Pri Liffu, ki zaradi kroničnega pomanjkanja mestnih kinodvoran »hrani« dobršen del zlakotenih filmoljubcev, je uravnovešanje med imperativom popularnega art filma in okusom zahtevnejšega občinstva bistvenega pomena. To lepo odraža zanimiva dihotomija med dvema poloma odjemalcev Liffovega programa, saj "radikalnejši" in "poljudnejši" frakciji isti film lahko pomeni bodisi komercialno plažo bodisi visoko umetnost. In kljub vsemu so oboji liffovci, ker oboji – upam si trditi – najdejo svojo duševno hrano, ne glede na proračun filma, število festivalskih nagrad, zvezdniško avreolo ali lokalne posebnosti.
Lahkotni komediji Johna Michaela McDonagha, ki je letošnji uvodni film najbrž tudi zato, ker ima v njem vlogo Katarina Čas, bo do 20. novembra sledilo še več kot 100 drugih. Paradna sekcija festivala ostajajo Perspektive, iz katere na koncu žirija izbere tudi dobitnika nagrade vodomec (za najboljši režiserski prvenec ali drugi film). Izpostaviti velja, da se letos z drugimi "novinci" za vodomca bori tudi, z besedami programskega selektorja Simona Popka, "celovit in zrel" slovenski prispevek - prvi celovečerec Nejca Gazvode, pred kratkim v Portorožu večkrat nagrajeni "road" film Izlet.
Ljubitelji filma lahko tudi letos izbirajo med uspešnicami v sekciji Predpremiere - izpostaviti velja najnovejši film Pedra Almodovarja Koža, v kateri živim, Melanholijo vedno polarizirajočega Larsa von Trierja ter Polnoč v Parizu "stroja za filme" Woodyja Allena, za bolj butične okuse pa bodo tudi letos poskrbeli filmi iz sekcij Kralji in kraljice, Ekstravaganca ali Panorama svetovnega filma. Ena izmed retrospektiv je posvečena zgodnjim delom Davida Cronenberga, za katerega velja, da snema "grozljivke za intelektualce", njegove čisto prve filme je menda izjemno težko dobiti za festivale in režiser je za Liffe menda odprl celo svoje arhive. V festivalskem fokusu bo mladi grški val, ki je po Popkovi presoji po romunski kinematografiji naslednja "velika" stvar ne le v evropskem, ampak kar v svetovnem filmskem merilu.
Najbolj nestrpno čakate Norveški gozd
Vsako leto je sicer zanimivo spremljati, kateri filmi so razprodani že v času predprodaje. Letos si obiskovalci očitno največ obetajo od Norveškega gozda, ekranizacije literarne uspešnice Harukija Murakamija v režiji Trana Anh Hunga, ki je bil razprodan prvi in vključno z dodatno predstavo. Prav tako je bilo ogromno zanimanja za turški "metafizični film ceste" Bilo je nekoč v Anatoliji in predpremiero Cronenbergove Nevarne metode, razprodana pa je celo ena projekcija francoske "ekstravagance" Guma, katere protagonist Robert je dejansko ... avtomobilska guma, film sam pa "izviren poklon filmskemu konceptu nesmisla". Zanimivo je to, da se še vedno da dobiti vstopnice tako za Almodovarjev kot za von Trierjev film, čeprav sta oba režiserja že stara liffovska znanca in po navadi dvorane napolnita do zadnjega kotička.
V goste prihajajo:
In čeprav je poudarek Liffa, kot izvemo vsako leto, zaradi (relativno gledano) skromnega proračuna na filmih, in ne na vabljenju zvezdniških imen, se vsako leto v Ljubljano potrudi tudi več filmskih ustvarjalcev. Letos bodo to med drugim Pjer Žalica (režiser filma o Plavem orkestru, Orkester), režiserka Valerie Massadian (Nana), John Michael McDonagh, producentka Lizzie Eves in Katarina Čas predstavljajo Policista, režiserka Athina Rachel Tsangari Attenberg, Alex Rose Perry Obarvani volan, igralec Johannes Zeiler Fausta, Mitja Okorn Pisma sv. Nikolaju in tako dalje.
Iz upokojitve se vrača Kino Komuna
Letošnji Liffe bo v Ljubljani potekal v Linhartovi in Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma, Kinu Komuna, Kinu Šiška, Kinodvoru in Slovenski kinoteki. Del programa bo na ogled tudi v mariborskem Koloseju.
Ni festivala brez nagrad
Člani žirij bodo poleg vodomca za najboljši prvi ali drugi film v sklopu Perspektiv ob koncu festivala podelili tudi nagrado za najboljši kratki film in nagrado fipresci. Svoj najljubši film bo, kot je v navadi, izbralo tudi občinstvo. Lani je nagrado vodomec prejel grški film Podočnik režiserja Jorgosa Lanthimosa.
Pri Liffu, ki zaradi kroničnega pomanjkanja mestnih kinodvoran »hrani« dobršen del zlakotenih filmoljubcev, je uravnovešanje med imperativom popularnega art filma in okusom zahtevnejšega občinstva bistvenega pomena. To lepo odraža zanimiva dihotomija med dvema poloma odjemalcev Liffovega programa, saj "radikalnejši" in "poljudnejši" frakciji isti film lahko pomeni bodisi komercialno plažo bodisi visoko umetnost. In kljub vsemu so oboji liffovci, ker oboji – upam si trditi – najdejo svojo duševno hrano, ne glede na proračun filma, število festivalskih nagrad, zvezdniško avreolo ali lokalne posebnosti.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje