Italijanska igralka, ki velja za eno zadnjih filmskih div, bo po pisanju avstrijske tiskovne agencije APA rojstni dan praznovala v Rimu na zasebni zabavi.

Ljubezen, smeh, glasba in dobra hrana
Prizorišče ni znano, bo pa slavje tudi priložnost za družinsko srečanje, saj ga pripravljata igralkina sinova, dirigent Carlo Ponti jr. in režiser Eduardo Ponti. Zabave naj bi se udeležili tudi igralkina sestra Maria Scicolone in njena hčerka, razvpita političarka Alessandra Mussolini. (Scicolone je bila poročena z Romanom Mussolinijem, sinom Benita Mussolinija.)

"Moja družina ohranja praznovanje v tajnosti, a prepričana sem, da bo veliko ljubezni, veliko smeha, glasbe in dobre hrane," je v nedavnem intervjuju za časnik Corriere della Sera povedala igralka, ki je nastopila v več kot stotih filmih in je kljub filmski karieri v Hollywoodu ves čas ohranjala vezi z Neapljem, kjer je odraščala.

V revščino rojena nezakonska hči
Sophia Loren se je kot Sofia Costanza Brigida Villani Scicolone rodila 20. septembra 1934 v Rimu. Z mlajšo sestro Mario sta kot nezakonski hčeri otroštvo preživeli v revščini z mamo in starimi starši v mestu Pozzuoli v bližini Neaplja. A kot je igralka nekoč izjavila: "Dve veliki prednosti, ki sem ju imela ob rojstvu, sta bili to, da sem se rodila pametna in da sem se rodila v revščini."

Pri starosti 15 let se je pod imenom Sofia Lazzaro udeležila lepotnega tekmovanja in zasedla drugo mesto. Sama je govorila, da ima srečo, saj je "imela zelo lepo mamo." Z materjo sta se nato preselili v Rim, kjer se je vpisala v tamkajšnjo nacionalno filmsko šolo. Prvo vlogo je dobila leta 1951 kot statistka v filmu Quo Vadis v režiji Mervyna LeRoya. Hkrati je delala kot model za različne italijanske založnike, ki so izdajali stripom podobne publikacije.

Sofia Lazzaro postane Sophia Loren
Sledilo je več manjših vlog v filmih, v katerih so ji dodelili samo nekaj stavkov. Po manjši vlogi v filmu La Favorita, ki ga je leta 1952 režiral Cesare Barlacchi, se je začela njena kariera vzpenjati.

Po tej vlogi je na predlog svojega poznejšega moža, italijanskega filmskega producenta in njenega mentorja Carla Pontija, začela uporabljati umetniško ime Sophia Loren. Pred tem se je namreč pojavljala pod imenoma Sofia Scicolone in Sofia Lazzaro. Glavni vlogi v filmu Aida (1953, r. Clemente Fracassi) je naslednje leto sledila vloga v filmu L'oro di Napoli v režiji Vittoria De Sice.

Svojo prvo hollywoodsko vlogo je odigrala leta 1957 v filmu The Pride and the Passion. V Parizu posneti celovečerec je režiral Stanley Kramer, v njem pa sta zaigrala še Cary Grant in Frank Sinatra. Tako Grant kot Ponti sta bila zaljubljena vanjo, a se je –- čeprav je bila še kot šolarka zaljubljena v Granta – odločila za 22 let starejšega Pontija. Par se je poročil v Mehiki leta 1957, a ker Ponti takrat uradno še ni bil ločen od svoje prve soproge Giuliane, je par leta 1962 razveljavil zakon, da bi se izognil obtožbam o bigamiji, še naprej pa sta živela skupaj.

S Pontijem poročena vse do njegove smrti
Sophia Loren in Carlo Ponti sta leta 1965 postala francoska državljana, on se je nato v Franciji ločil od svoje prve žene, kar mu je omogočilo, da se je 9. aprila 1966 znova poročil s Sophio Loren, s katero je ostal poročen vse do svoje smrti, 10. januarja 2007.

Pri starosti 85 let se je igralka po desetletju premora znova vrnila pred filmske kamere. Dramo Življenje pred seboj (La vita davanti a sé), ki je mednarodno premiero doživela na Netflixu, je režiral njen sin Edoardo.

Vrnitev dvakratne oskarjevke v glavni vlogi je sprožila ugibanja o potencialnem tretjem kipcu. "Upajmo na najboljše. Ne vem, kaj naj rečem. Sploh ne želim razmišljati o tem, bomo videli," je na vprašanje o možnostih zanj odvrnila takrat. Prvega oskarja je prejela za vlogo v filmu Dve ženski (1960, r. Vittorio De Sica), s čimer je postala prva igralka, ki je prejela oskarja za vlogo, ki ni bila odigrana v angleškem jeziku. Leta 1991 so jo ovenčali še s častnim oskarjem.