Toni Riff je odcveteli rocker, ki si vrnitve pravzaprav niti ne želi - si ga pa zato želi njegova žena, ki bo naredila vse, da bo iz njega
Toni Riff je odcveteli rocker, ki si vrnitve pravzaprav niti ne želi - si ga pa zato želi njegova žena, ki bo naredila vse, da bo iz njega "spet naredila moškega, kakršen je nekoč bil". Foto: Adriablues.com

V zadnjih dveh desetletjih so številni filmi obravnavali umiranja, posilstva in druga grozodejstva, ki so se dogajala v vojnah na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Obstajajo pa tudi številne druge žrtve vojne, o katerih nihče še ni spregovoril - zgroženi nad tem, kar se je dogajalo okoli njih, so številni ljudje dvignili roke od tistega, kar so ustvarjali in kar jim je bilo pomembno.

Miroslav Mandić
Maks (Peter Musevski), lastnik hotela na obali, uživa prednosti tranzicijskega obdobja. Žena ga je pustila že pred časom, zdaj pa živi s sinom, ki je star toliko kot samostojna Slovenija. Maksova jugonostalgija ni politične narave: predvsem so mu pri srcu novovalovski bendi iz osemdesetih; celo sobe v svojem hotelu je poimenoval po Pankrtih, Haustorjih, Buldožerjih - in seveda Toniju Riffu.
"Ni bilo nujno, da bi ta film bil ravno film," razmišlja režiser. "Lahko bi bil nedokončana slika, zbirka nikoli do konca napisanih kratkih zgodb, ali pa glasbena melodija, ki nekje na sredi postane kakofonija. Toda treba ga je bilo narediti."

Takrat so to bili Uglaševanje režiserja Igorja Šterka v glavnem tekmovalnem programu, Ruševine Janeza Burgerja v programu Vzhodno od zahoda in Predmestje Vinka Möderndorferja v sekciji revije Variety. V osmih letih od takrat so se kriteriji za tekmovalni program Vzhodno od zahoda še zaostrili, saj zdaj direktor festivala sprejema izključno filme, ki še niso bili prikazani na nobenem drugem festivalu. Nagrada za najboljši film prinaša 20.000 ameriških dolarjev.

Kam gredo postarani rockerji?
Adria Blues
je zgodba o generaciji ljudi, ki so bili v začetku 90. dovolj stari, da jih je prejšnji vrednostni sistem oblikoval, a dovolj mladi, da jih različno dojemanje sprememb bistveno diferencira med seboj. Mandić svojo pripoved splete okrog odcvetelega bosanskega rockerja Tonija Riffa in njegove žene, ki se ne more sprijazniti z dejstvom, da je z njenim možem danes vse drugače. Okrog njiju se sučejo pripadniki generacije, ki je odraščala ob Tonijevi glasbi in se s prebujajočimi čustvi soočajo s hipokrizijo nove meščanske elite, ki ji danes pripadajo tudi oni sami. Med reševanjem rockerjevega konflikta s stvarnostjo spoznavajo svoje lastne, neredko tragikomične napake.

Glavni vlogi je režiser razdelil med bosanskega igralca Senada Bašića (Kod amidže Idriza,
Gori vatra, Savršeni krug), ki je nastopil že v več kot 30 celovečernih filmih, in Mojco Funkl, večkrat nagrajeno igralko MGL-ja, za katero bo to prva glavna vloga v celovečernem filmu. Igralsko zasedbo dopolnjujejo še Peter Musevski, Gregor Zorc, Iva Babič, Branko Završan, Lotos Šparovec, Nataša Tič Ralijan, Jernej Čampelj ter Inti Šraj. Prvič na filmu nastopa Maja Taraniš, pomembno vlogo pa ima hrvaški igralec Frano Dijak. V filmu nastopa tudi ljubljanska skupina Leaf Fat s pevko Valentino Plaskan.

Nekateri so preprosto dvignili roke
"V zadnjih dveh desetletjih so številni filmi obravnavali umiranja, posilstva in druga grozodejstva, ki so se dogajala v vojnah na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Obstajajo pa tudi številne druge žrtve vojne, o katerih nihče še ni spregovoril - zgroženi nad tem, kar se je dogajalo okoli njih, so številni ljudje dvignili roke od tistega, kar so ustvarjali in kar jim je bilo pomembno. Preprosto so se odklopili in se prepustili površnim, mehaničnim aktivnostim, samo da se prebijejo skozi dan. Razočarani in depresivni v bistvu samo vegetirajo. Adria Blues skozi zgodbo o povojnem rockerju, ki je izgubil vse ambicije, poskuša spregovoriti prav o teh ljudeh in v imenu njih," je o filmu povedal režiser in scenarist Miroslav Mandić.

Ustvarjalci so film posneli na lokacijah v Ljubljani in Novem Vinodolskem (Hrvaška). Mednarodni projekt so realizirale produkcijske hiše Gustav Film, Filmostovje in Senca Studio, podprli pa so ga Slovenski filmski center, Viba film, RTV Slovenija, Propeler Film (Hr) in SCCA/PRO.BA (BiH).

48. Mednarodni filmski festival Karlovi Vari (KVIFF), ki bo potekal od 28. junija do 6. julija, sodi med najstarejše in najpomembnejše festivale na svetu s posebnim poudarkom na filmih iz srednje in vzhodne Evrope. Predsednica žirije bo letos Agnieszka Holland, festival pa bo v različnih programih predstavil 180 filmov, od tega približno 70 svetovnih premier.

Slovenska premiera konec avgusta
"Uvrstitev v tekmovalni program enega izmed najprestižnejših festivalov v svetu filma nedvomno govori o kakovosti Mandićevega filma, producentom in ustvarjalcem pa to predstavlja veliko spodbudo, da še naprej ustvarjamo filme, ko finančna, politična in, če hočete, kriza duha pesti slovensko družbo," je ob sporočilu organizatorjev KVIFF-a poudaril izvršni producent filma Frenk Celarc. Po svetovni premieri v Karlovih Varih bo Adria Blues poleti prikazan še na nekaterih filmskih festivalih, slovensko občinstvo pa bo nagovoril konec avgusta s premiero na Ljubljanskem gradu. Temu sledi turneja po vseh večjih slovenskih mestih (Kranj, Maribor, Celje, Ptuj, Koper ...).

Sarajevčan v Ljubljani
V Sarajevu rojeni Miroslav Mandić je iz filmske umetnosti diplomiral na univerzi Columbia v New Yorku. Napisal je scenarije in režiral več celovečernih in dokumentarnih filmov ter tv-oddaj, ki so osvajali tako nagrade na filmskih festivalih kot tudi srca občinstva v preteklih desetletjih (Top lista nadrealista 2, Ljubimca na meji, Život radnika, Searching for Johnny ...). Od leta 2005 živi in ustvarja v Ljubljani, kjer je tudi izredni profesor na AGRFT-ju.

V zadnjih dveh desetletjih so številni filmi obravnavali umiranja, posilstva in druga grozodejstva, ki so se dogajala v vojnah na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Obstajajo pa tudi številne druge žrtve vojne, o katerih nihče še ni spregovoril - zgroženi nad tem, kar se je dogajalo okoli njih, so številni ljudje dvignili roke od tistega, kar so ustvarjali in kar jim je bilo pomembno.

Miroslav Mandić