Ustvarjalci filma Osnovni delci pa kljub temu trdijo, da je njihov izdelek precej “prečiščena” različica knjižne uspešnice francoskega pisatelja Houllebecqa, ki je leta 1998 mnoge bralce močno šokirala. “Popolnoma jasno je, da roman bralcu ne ponudi nobene sprave s svetom, nobenega srečnega konca,” je v soboto na tiskovni konferenci na Berlinalu povedal režiser Oskar Roehler, “in zdelo se mi je, da ne morem posneti takega filma.” Sicer pa je zvest posnetek, kloniranje le oblika mehanske reprodukcije, je svojo “manipulacijo" knjižne predloge upravičil režiser.

Zgodba romana (in zdaj tudi filma) sledi pripetljajem dveh polbratov, ki se sicer, vsak na svoj način, skušata vklopiti v okolico, a jima ne uspeva najbolje. Bruno je namreč neuravnovešen zasvojenec s spolnostjo, Michael pa znanstvenik, s pomočjo katerega avtor na koncu razprostre svojo temačno vizijo prihodnosti. Proti koncu se začneta izvirna in prirejena, filmska zgodba razhajati.

Bralci prenesejo več kot filmsko občinstvo
V knjigi se bralec ukvarja s prihodnostjo, v kateri so strokovnjaki genetike že izpilili tehniko kloniranja; postopoma ustvarjajo novo raso, ljudje pa so prepuščeni staranju, ki jih postopoma peha v izumrtje. “Film je malce bolj spravljiv kot knjiga,” je edini podatek, ki ga je bil Roehler pripravljen izdati. Vseeno pa je kar nekaj prizorov prvim gledalcem na Berlinalu vzelo sapo.

Zmuzljivi pisatelj
Producent Oliver Berben se je moral skoraj pet let pogajati s Houellebecqom, preden je dobil pisateljevo privoljenje za nastanek filma. Kakšno ima odljudni avtor zdaj mnenje o filmu, ostaja še uganka. Filma še ni videl, ker založnik z njim nikakor ne more priti v stik.

Tudi kritiki se ne morejo odločiti
Houellebecq (gre le za umetniško ime, pisatelju je v resnici ime Michel Thomas) je s svojim delom in izjavami vedno hodil po tanki liniji potrpljenja javnosti: leta 2001 je v nekem intervjuju islam označil za “najbolj neumno vero” in se zato zaradi spodbujanja verske nestrpnosti znašel pred sodiščem, a je bil na koncu kazni oproščen. Njegov roman je v veliki Britaniji izšel pod naslovom Atomised; kritiki so ga pohvalili kot drzen komentar sodobne družbe, njihovi ameriški kolegi pa so bili večinoma zgroženi nad “odvratno” nasilnim čtivom.