njegova dediščina bolj kot v številkah v vplivu, ki ga je imel na razvoj svetovne likovne umetnosti in na gledalčevo percepcijo, ki je v 20. stoletju tudi po Špančevi zaslugi stopila na povsem novo raven.

S Picassovo dediščino se ukvarja francoska dokumentarna oddaja Dediščina Pabla Picassa (Picasso, l'inventaire d'une vie), ki jo je leta 2014 posnel Hugues Nancy in si ga lahko drevi ob 20.10 ogledate na 2. programu Televizije Slovenija. Nancy je pri snemanju filma sodeloval z umetnikovim vnukom Olivierjem Widmaierjem Picassom, s katerim sta spisala scenarij, v središče zgodbe pa postavila Picassovo dediščino v najožjem pomenu besede - se pravi sodne procese in bitko za umetnikovo zapuščino.

Dobrih štirideset let po Picassovi smrti se torej ustvarjalci filma, oprti na družinske arhive, posvetijo najdaljšim in najbolj zapletenim pravnim procesom v zgodovini moderne umetnosti. Problematiko osvetljujejo tudi z ekskluzivnimi intervjuji, istočasno pa celotna zgodba borbe za zapuščino enega največjih likovnikov 20. stoletja ponuja vpogled v njegovo osebnost in delo.

Olivier Widmaier Picasso, sin Maye, hčerke, ki jo je imel Picasso z Marie-Thérèse Walter, je imel razmeroma dober vpogled v sodne spore za Picassovo dediščino, navsezadnje se je tudi zaradi teh sodnih bitk sam usmeril k študiju prava. Sedaj je odvetnik, kot producent pa se ukvarja tudi s filmom. Picassov priimek si je k imenu dodal šele pred nekaj leti. Doma so namreč dolgo tajili svojega slavnega prednika, predvsem ker njegov oče ni želel, da bi bil v prvi vrsti znan kot Picassov zet.

Po umetnikovi smrti, ko so se mediji razpisali o vseh možnih dedičih, je postalo skrivanje družinskih korenin težje. Dedov priimek pa si je Olivier končno dodal k imenu, ker se je želel pokloniti umetniku in vsemu, kar mu je ta dal (Picasso je Mayi redno pošiljal čeke, ki pa jih je pred svojimi otroki skrbno skrivala). Kot je leta 2013 povedal v pogovoru za Guardian, si je v življenju kot pravnik uspel ustvariti lastno premoženje, zaveda pa se, da veliko dolguje tudi dedu, zato želi, da je prisoten v njegovem imenu.

Olivier se zadnja desetletja posveča tudi raziskovanju dedove dediščine; o njem je napisal dve knjigi (Picasso: The Real Family Story in Intimate Picasso), kot soscenarist in producent pa stoji tudi za dvema dokumentarnima filmoma o umetniku. "Zadnjih deset let sem raziskoval njegovo umetnost, pred tem pa se desetletje seznanjal z njegovim življenje," pravi. "Čas je, da dokončam to Picassovo sestavljanko - zelo zapleteno kubistično sestavljanko."

Pablo Ruiz Picasso se je rodil leta 1881 v Málagi. S slikanjem se je prvič srečal po zaslugi očeta, ki je bil tudi sam slikar in učitelj risanja na umetniški šoli Escuela de San Telmo. Takoj je pokazal neverjetno nadarjenost in pri devetih letih naslikal svoje prvo oljno delo Picador, pri petnajstih je imel svoj prvi atelje. Po uvodni realistični fazi je ustvarjal dela v modro uglašenih tonih, od leta 1905 jim sledijo rožnati motivi. Leta 1900 je odpotoval v Pariz, kjer se je pod vplivom francoskih impresionistov in postimpresionistov, pa tudi afriškega ustvarjanja in domače katalonske umetnosti, usmeril v odkrivanje novega – z Georgesem Braqom sta osnovala umetniško smer kubizem. Po letu 1925 se v risbi in sliki stopnjujejo transformacije naravnih oblik do simbolične ekspresionistične Guernice (1937), ene najlepših likovnih opomnikov o nesmiselnosti in strašljivosti vojne. V njegovi mnogostrani umetnosti so stilno nasprotujoča si dela pogosto nastajala sočasno. Za seboj je v enajstih rezidencah pustil skoraj 50.000 del, od tega več kot 15.000 slik ter številne grafike, kipe, keramiko, skice idr. Veliko njegovih del razkriva umetnikovo zasebno življenje in ljudi, s katerimi je bil povezan.