V dolgometražnem dokumentarcu Revolucija našega časa filmar Kivi Čov sledi sedmim protestnikom in dokumentira njihove spopade s policijo; film je, tako pravi, "njegov prispevek k temu, da bi protest živel naprej".

Kitajska je pred letom dni z novim zakonom o nacionalni varnosti zaostrila boj proti "subverziji, secesijskim težnjam, terorizmu in zarotam s tujimi silami" in tako poskušala zatreti upor ‒ to je tudi zadnje poglavje, ki ga obravnava film.

Kitajski kinematografi, univerze in umetniške galerije se od sprejetja novega zakona distancirajo od vseh oblik umetnosti, ki tematizirajo proteste. Hongkonške oblasti so prav tako sprejele nove smernice, ki omogočajo filmsko cenzuro na podlagi "skrbi za nacionalno varnost".

"Svetovna premiera v Cannesu je dobra priložnost, da svetu sporočimo, da so v Hongkongu še vedno ljudje, ki vztrajajo," je Čov komentiral za tiskovno agencijo Reuters. "Upam, da bo javnost razumela, kaj se je leta 2019 zares zgodilo, in da lahko malo navdihnemo svet."

Sam se pri snemanju in pozneje montaži svojega filma ni hotel ozirati na morebitne posledice: "Po svojih najboljših močeh se trudim ne misliti na to, ali bo film stopil čez rdečo črto ali ne".

Skrivali so ga do zadnjega hipa
Vključitev filma v uradni spored festivala je bila presenečenje, saj film predhodno ni bil nikjer napovedan. Uradni razlog je, da dokumentarec ni bil dokončan vse do zadnjega trenutka. "S ponosom predstavljamo film, s katerim filmska umetnost pomaga osvetliti pomemben trenutek svetovne politike," je v izjavo za javnost zdaj zapisal direktor festivala Thierry Fremaux.

Čov je bil v preteklosti predvsem avtor igranih filmov ‒ leta 2015 je podpisal distopično dramo Ten Years: Self Immolator, lani pa romantično dramo Onkraj sanj, ki je imela redno distribucijo v hongkonških kinematografih.

Svojo kamero je od fiktivnih zgodb preusmeril k resničnemu življenju, ko je leta 2019 videl mestne delavce, na primer čistilce javnih površin, kako so z majhnimi gestami upora prispevali k skupnemu cilju.