Celovečerni igrani film Šanghaj režiserja Marka Naberšnika je edini film, ki je doslej prejel več kot milijon javnih sredstev od Slovenskega filmskega centra; natančneje milijon 250 tisoč. Naslednji najvišje sofinancirani je Piran Pirano Gorana Vojnovića z 920 tisoč evri. In kolikšna je trenutna povprečna subvencija države, ki jo filmski producenti prejmejo? "Od 500 do 600 tisoč evrov, preostala sredstva morajo slovenski producenti pridobiti v tujini," pojasni direktorica Nataša Bučar. Slovenski filmski center je pravkar sofinanciral serijo – z 250 tisoč evri, zato direktorica še poudari: "Če bi mi lahko sofinancirali slovenske filme s po dvema milijonoma evrov, bi zagotovo imeli vsako leto film v Cannesu ali pa v Berlinu."

Prav zato filmski ustvarjalci nenehno opozarjajo leve in desne vlade, tudi sedanjo, da se filmu namenja premalo denarja. Gre namreč za svetovno tekmo, a s podpovprečnimi zneski vlaganja v domačo kinematografijo pri tej tekmi ne moremo sodelovati na najvišji ravni. Čeprav imamo številne talente, kar dokazujejo številne mednarodne nagrade. Proračun povprečnega filma v Evropi se namreč giblje med 1,5 in dvema milijonoma evrov. Torej toliko, kot še ni prejel noben filmski producent od osamosvojitve. Bo pa to, če bo javno naročilo ministrstva za obrambo izpeljano do konca, prejel nekdo, ki sploh ni filmski ustvarjalec. In to za resničnostno serijo! Spomnimo, da je celo prejšnja vlada, ki je za več mesecev ustavila financiranje filma, naročila AV-dela ob osamosvojitvenem jubileju pri Slovenskem filmskem centru.

Ne preseneča, da so ustvarjalci, ki so pred kratkim predstavili Strateški načrt za razvoj avdiovizualne industrije v Sloveniji do leta 2030, saj ne želijo več čakati na kulturno ministrstvo, milo rečeno presenečeni. Še toliko bolj, ker gre za ministra Šarca, ki je diplomant Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Vajeni so, da njihovo delo degradirajo številni politiki, a slišati od "nekdanjega kolega" na nedavnem parlamentarnem odboru, da delajo negledljive, nerazumljive filme, je marsikoga od njih šokiralo.

Sorodna novica Šarec zavrnil očitke: Želimo gledano oddajo, ki bo vojski dvigovala ugled

Pogoji za filmske producente, ko se prijavljajo za javna sredstva na javne razpise filmskega centra, so precej drugačni od MORS-ovega javnega naročila. Petra Vidmar, članica Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev, poudari več "nenavadnosti, od tega, kako se dokazujejo reference, pretekla uspešnost, do tega, kako se prikaže resnost ponudbe z garancijami". Spomnimo, da morajo producenti dati garancijo v vrednosti 10 odstotkov pridobljenih sredstev, pri tem spornem naročilu pa "bi za milijon 900 nekdo imel samo 20 tisoč evrov garancije. Ne morejo biti nakateri pogoji za profesionalce, ki se redno prijavljajo na razpise za javna sredstva, in popolnoma drugi pogoji, ker se je neko ministrstvo tako odločilo," je jasna Vidmar, ki spomni, da ima država kulturno ministrstvo. "Tako kot pač ministrstvo za kulturo ne naroča orožja ali pšenice, tudi ministrstvo za obrambo ne more naročati AV-vsebin."

A to bo morda izbralo ponudnika, ki ima "šest mesecev staro podjetje, ki do danes ni naredilo ene AV-vsebine".

Torej, pri znesku, o katerem lahko profesionalci le sanjajo, niso potrebne reference (oziroma je očitno dovolj, če jih izkazuje podizvajalec!), poleg tega pa se ministrstvo odpoveduje t. i. pravici do prenosa. "V členu, kjer opisujejo avtorsko pravico in kakšen prenos mora biti narejen od izvajalca na ministrstvo, ni navedeno, da mora biti pravica za prenos predana lastniku, ki je naročil neko delo na ključ. Pravica do prenosa pa je pomembna zaradi tega, če bi ministrstvo za obrambo to svoje AV-delo kadar koli hotelo vključiti v neko drugo dokumentarno delo nekega drugega ustvarjalca," pojasni Vidmar.

Za davkoplačevalski denar brez vseh pravic, torej.

Sorodna novica "Financiranje slovenskega filma je bilo najprej drama, v letu 2020 tragedija, danes pa je absurd"

In še nekaj zelo bode v oči, opozori direktorica Bučar: "Filmsko in AV-področje v Evropi je podvrženo shemam državnih pomoči. Slovenski filmski center ne more, kot tudi ne nobena druga institucija, z javnimi sredstvi financirati AV-projektov brez priglašene sheme državnih pomoči. Priglašena shema državnih pomoči pa za seboj potegne celo goro administracije, od uvrščanja projektov v nacionalne razvojne programe do postopnega financiranja in zavarovanj, ki so potrebna," predvsem pa, ker gre za resničnostni šov, poudari še nekaj, kar zahteva Bruselj – t. i. kulturni test, kar pomeni, da je treba pri odobritvi teh pomoči zadostiti merilom, "ki zagotavljajo, da gre za vsebino s kulturnim elementom".

In pri nas je za to shemo, ponovimo, pristojno kulturno ministrstvo. Slovenski filmski center torej ne sme sam od sebe izdati nobene odločbe. Zakaj kulturno ministrstvo še ni sklicalo tiskovne konference oziroma na kakršen koli drug javno izraženi način ne zaščiti svojih ustvarjalcev? Golobova vlada je celo v koalicijski pogodbi posebej izpostavila ureditev področje filma – zagotovili bomo ustrezno raven in trajno stabilnost financiranja slovenskega filma v skladu z javnofinančnimi zmožnostmi in posodobili organizacijo avdiovizualnega področja z vidika bolj neodvisnega delovanja, so zapisali. A ustvarjalci med drugim še kar čakajo na eno najglasnejših zavez, obljubljenih 11 milijonov. Lani je bilo za sofinanciranje vseh AV-del namenjenih nekaj več kot 5,5 milijona javnih sredstev. Za sektor, ki je letos, kot smo lahko slišali na nedavni predstavitvi že omenjenega strateškega načrta, ustvaril skoraj 250 milijonov prihodkov, če pa upoštevamo še njegov multiplikator – 1,8, pa govorimo o skoraj 450 milijonih evrov.

Za profesionalne ustvarjalce drobiž, za izbrance nekaj drugega, torej. Čeprav povsem mimo ustaljene prakse. In čeprav bodo morda razveljavili naročilo, kar je že mogoče slišati, je tudi takšno ravnanje z javnim denarjem najmanj sporno, mar ne?