Sprva je bilo delo zamišljeno kot zbirka Štefančičevih recenzij najbolj odmevnih slovenskih filmov - od Babice gre na jug do dokumentarca Houston, imamo problem! -, vendar je izredno plodovit filmski kritik in publicist presenetil in zajeten opus več kot sedemdesetih knjig dopolnil z novo. Po besedah Sama Ruglja, glavnega urednika Založbe Umco, pri kateri je delo izšlo, gre za referenčno kritično enciklopedijo slovenskega filma v zadnjih 25 letih.

Pod naslovom Slovenski film 2.0: Kritična enciklopedija slovenskega celovečernega filma 1991-2016 je zbranih skoraj 300 slovenskih filmov, daljših od ene ure, ki so nastali bodisi v produkciji Slovenskega filmskega centra, RTV Slovenija ali pa so jih po Štefančičevih besedah posneli drugi filmski regionalni ustvarjalci ali gverilci. "Če ne bi bilo norcev, slovenskega filma sploh ne bi bilo. Prva slovenska filma, V kraljestvu zlatoroga in Triglavske strmine, so posneli norci - alpinisti. Prvi slovenski zvočni film, Na svoji zemlji, so posneli norci - partizani. Prvi kinofilm v samostojni Sloveniji, Babica gre na jug, je posnel norec - Vinci. Vse do Vasje Rovšnika," je Štefančič odgovoril enemu takšnih gverilskih filmarjev na vprašanje o prihodnosti tovrstne slovenske produkcije. Ob izidu je namreč obiskal MMC-jevo spletno klepetalnico, v kateri je uporabnikom odgovarjal na vprašanja o zgodovini in prihodnosti slovenskega filma.

Navodila za uporabo
Knjigo vpelje z uvodom, ki ga je naslovil Navodila za uporabo, kjer piše, da "zgodovina slovenskega filma pač ne more biti več le zgodovina slovenskih filmov, ki jih je blagoslovil Slovenski filmski center, ali pa prej Slovenski filmski sklad". V kategoriji Nebesa, v kateri je zbral po svojem okusu najboljše filme, najdemo tako tudi naslove, za katere večina še ni slišala. Takšen je gotovo film Mateja Ocepka Fantje ljubijo sexy noge, dekleta imajo rada sladoled, ki je po avtorjevem mnenju izvrsten. V Nebesih najdemo med drugim še Idilo, Jebiga, Mamo, Oča, Otroke s Petrička, Socializacijo bika in V leru. Med Sofisticirane kikse pa Rezervne dele, Zvenenje v glavi, Barabe in Distorizijo.

Premalo si upajo. Pridni so.
Eno od kategorij je poimenoval Trpljenje srednjega razreda, v kateri med drugim predstavlja Paniko, Vaje v objemu, Igro s pari, Kratke stike in Lahko noč, gospodična. Kot je povedal v klepetalnici, je vse preveč filmov o trpljenju slovenskega srednjega razreda. "In vse preveč je filmov, ki bi bili lahko posneti tudi v socializmu - nihče jih ne bi niti prepovedal niti cenzuriral. Premalo si upajo. Ne morejo iz sebe. Pa tudi ne čez sebe. Pridni so."

Po besedah Zdenka Vrdlovca je avtor opravil arheološko delo, ki ovrže predsodek, da se v Sloveniji posname malo filmov. Štefančič se je strinjal s sogovornikom in poudaril, da se je včasih počutil kot detektiv, saj se je kar nekaj filmov skoraj izgubilo, zato se je do njih komaj dokopal, čeprav so bili posneti pred komaj nekaj leti. Tem je namenil posebno kategorijo. Štefančič je opozoril tudi na marsikateri film, ki bi bil vreden ogleda v kinu, pa tja ni nikoli prišel. Takšna je zgodovina večine glasbenih dokumentarcev, ki jih je sam označil za muzikle, isto usodo pa sta zaradi političnih razlogov delila tudi dva filma leta 1991 - Operacija Cartier Mirana Zupaniča in Primer Feliks Langus v režiji Antona Tomašiča.
Metka Gabrijelčič - slovenska Greta Garbo
Namesto Disneyjevih zgodb je sam kot otrok požiral filme, kot so Divja banda, Point Blank, Samuraj in Krvava obala, je povedal v klepetalnici. Uporabniki so ga vprašali tudi o Katarini Čas, o kateri pravi, da bi bila lahko slovenska filmska diva - inteligentna, lucidna, duhovita. "Le slovenski filmi ne vedo, kaj bi počeli z njo. Martin Scorsese jim je pokazal, pa se jim očitno ne zdi dovolj dobra referenca." In še, kdo je igralka, ki se je po njegovem mnenju v zgodovino slovenskega filma zapisala kot nesporna slovenska filmska diva? "Metka Gabrijelčič - slovenska Greta Garbo. Prišla je, vnela fene in odšla - brez besed."