Pevski zbor Trboveljski slavček, ki ga je sestavljalo 80 do 100 otrok je deloval pod vodstvom Avgusta Šuligoja, po poklicu učitelja, ki je prebegnil iz Primorske. Povzdignil jih je na takšno raven, da so bili leta 1936 na prvem mednarodnem glasbenem kongresu v Pragi od 600 takrat vodilnih muzikologov izbrani kot najboljši pevski zbor na svetu, s čimer so premagali celo znamenite Dunajske dečke.

Prepotovanih 20.000 kilometrov in odpetih 255 koncertov
Zbor je med letoma 1930 in 1941 izvajal pesmi uglednih skladateljev tistega časa, kot so bili Emil Adamič, Slavko Osterc, Lucijan Marija Škerjanc, Marij Kogoj, Matija Bravničar, Danilo Švara, Matija Tomc, Ivan Matetić Ronjgov in Boris Papandopulo.

Nekateri izmed skladateljev so dela zložili posebej za slavčke, ki so nastopali v najelitnejših dvoranah po vsej Evropi – na turnejah pa so jim celo sledili občudovalci, kar je bil takrat edinstven fenomen. V desetletju delovanja so izvedli 255 koncertov in z vlakom prepotovali 20.000 kilometrov. Film tako "govori o tem, kako je v nemogočih razmerah in v od vseh pozabljenem okolju mogoče ustvariti vrhunsko umetnost in osvojiti svet", so poudarili ustvarjalci filma.

Ko najbolj priznani svetovni muzikologi samo ostrmijo
Avgust Šuligoj je v otrocih prepoznal pevski talent in ga izbrusil do popolnosti. "Ob briljantnih izvedbah najzahtevnejših zborovskih kompozicij so tudi najbolj priznani svetovni muzikologi samo strmeli," so zapisali na TV Slovenija. Skladbe iz repertoarja slavčkov so bile tako zahtevne, da so mnogi strokovnjaki pred njihovim nastopom le zmajevali z glavami. Nekatere so bile pisane atonalno in celo bitonalno in po mnenju muzikologov nemogoče za izvedbo, vendar pa ti preprosti otroci tega seveda niso vedeli in so jih veselo prepevali. Še danes ni zbora, ki bi bil to sposoben izvesti.

Avgust Šuligoj – zborovodja in drugi oče slavčkov
Zborovodja Šuligoj, ki je bil v številnih pogledih tudi drugi oče, je "otrokom dal dostojanstvo, ko je verjel vanje. Film uči na neki način lepote, to, da so naredili nekaj lepega, pustimo ob strani socialno priznanje. Starši niso imeli niti časa zanje, on pa jim je dal ljubezen do petja. Obenem pa me močno pritegnejo projekti, ki so postavljeni v 30. leta prejšnjega stoletja, takšen je bil denimo portret neznanega slovenskega filmskega avtorja Ivana Bolleta," je ob spomladanski projekciji filma v Trbovljah za MMC povedala producentka Slađana Vide.

"Dal nam je občutek, da smo del nečesa velikega"
Režiser in scenarist Kreže je dodal, da ga navdušujejo "zgodbe o podcenjenih; nemogoče stvari, ki se zgodijo v razmerah, ki jih nihče ne pričakuje. Danes nimamo ničesar, s čimer bi lahko primerjali." Ene izmed projekcij dokumentarca se je udeležila tudi Vida Dolinšek, še zadnja živeča slavčica, ki je o zboru in zborovodji Šuligoju dejala: "Dal nam je občutek, da smo del nečesa velikega."

Trboveljski slavček je bil zaradi izjemnih uspehov leta 1938 izbran, da iz ljubljanskega studia, prek radijskih valov, izvedejo koncert za ameriški šolski radio. Koncert je po ocenah spremljalo več kot šest milijonov ameriških poslušalcev. Kasneje so bili tudi povabljeni na trimesečno turnejo po ZDA, a je zaradi prihajajoče vojne niso nikoli izpeljali.

Žal pot Trboveljskega slavčka ni bila vedno rožnata, saj so že od vsega začetka oblasti nasprotovale delovanju zbora in mu ves čas na različne načine oteževale delo. Ni jim bilo po godu, da bi se otroci, ki naj bi zrasli v delavce, ukvarjali s kulturo in povsod želi takšne uspehe in odobravanja.

Nekaterim ni bilo v interesu, da se ohrani spomin na zbor
A zgodba Trboveljskega slavčka je z leti poniknila v pozabo. Po besedah Krežeta nekaterim dejansko ni bilo v interesu, da se spomin na ta zbor ohrani in da so se le redki, predvsem starejši domačini, spominjali tega fenomena, ko je opravljal raziskavo za film. Razlog za uspeh zbora pa so po njegovem mnenju prav nemogoče razmere, težko socialno okolje, v katerem so odraščali otroci, ki namreč niso imeli ničesar, prav zbor pa jim je pomenil vse, je režiser in scenarist pojasnil za STA.

Pri nastanku filma je sodeloval Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije, in sicer z arhivskim gradivom, ki ga hrani pod naslovom Trbovlje. Filmski posnetki so nastali v 30. letih prejšnjega stoletja in predstavljajo izjemen zgodovinski vir za znanstveno raziskovanje ter so dodana vrednost tega dokumentarca, so še sporočili ustvarjalci.

Benjamin Kreže, sicer tudi sam Trboveljčan, je poskrbel še za montažo filma, direktor fotografije je Jure Černec, oblikovalec zvoka Marjan Drobnič. Naratorka je Irena Kovačević. Film je ustvarila produkcijska hiša Solsticij in v koprodukciji RTV Slovenija in Staragare, sofinanciral ga je Slovenski filmski center (SFC).