Po besedah režiserja se film začne kot dokumentarec, ki se izrazito izreka za življenje, nato pa pokaže, kako kompleksno je vprašanje splava. Za sam uvod filma je namreč Kaye izbral prizor samega splava, vključno s posnetkom odstranjenega zarodka. Kasneje pa predstavi temo tudi skozi zgodbo ženske, za katero, kot prav režiser, vemo, da je splav zanjo prava rešitev. Hkrati to osebno izpoved pospremi z nekim občutkom izgube. Dokumentarec filmske hiše ThinkFilm bo doživel newyorško premiero 5. oktobra, teden kasneje pa si ga bodo lahko ogledali še v Los Angelesu.

Režiser se tako ni postavil v vlogo razsodnika v tej polemiki, ampak poskuša čim bolj objektivno predstaviti argumente tako zagovornikov kot nasprotnikov splava. Kot danes pojasnjuje sam, ga je do te teme pripeljala njegova naivnost. Ker pa ni našel prave zgodbe, s katero bi prepričljivo ponazoril problematiko, se je odločil, da se izogne narativni pripovedi in preprosto posname dokumentarec. Nastal je črno-beli film, saj je želel tudi s s tem poudariti samo naravnanost dokumentarca, ki ni ne bela ne črna.

Dolgotrajna poglobitev v temo filma
Pri snemanju filma režiserja ni omejeval noben časovni rok, zato je projekt, za katerim stoji tudi kot producent, nastajal precej časa, s tem pa je lahko zajel vse, kar se je odvijalo v 90. letih, vključno z bombnim napadom na kliniko in umor zdravstvenega osebja. Kaye priznava, da ga je tema privlačila kot nekoga, ki prihaja iz britanskega podeželja, kjer se o tej tematiki ni kaj dosti govorilo.