Lovoriko mu bodo izročili 7. decembra v Luzernu, kjer bo Wenders častni gost 37. podelitve evropskih filmskih nagrad.
"S to nagrado se poklanjamo izjemnemu delu Wima Wendersa, ki še naprej raziskuje in eksperimentira z radovednim pogledom in odprtim umom," je sporočil predsednik uprave in direktor EFE Matthijs Wouter Knol. Dodal je, da je Wenders kot eden od ustanovnih članov akademije in njen nekdanji predsednik močno povezan s to ustanovo. Sicer je od maja letos predsednica akademije francoska igralka Juliette Binoche.
Wim Wenders, ki ga pogosto označujejo za enega najpomembnejših nemških režiserjev v mednarodnem prostoru, velja za večnega mladeniča in vizionarja. Med drugimi je podpisal kultna filma Pariz, Teksas v letu 1984 (film si je mogoče 29. avgusta ogledati na Kongresnem trgu v okviru Letnega Kinodvora) in Nebo nad Berlinom iz leta 1987. Trenutno je na sporedu Kinodvora tudi njegov 3D-dokumentarni film Anselm o nemškem slikarju in kiparju Anselmu Kieferju, ki ga je posnel lani.
Iz Nemčije v francosko prestolnico in nazaj
Kot Ernst Wilhelm Wenders se je rodil v Düsseldorfu leta 1945. Po maturi je vpisal študij medicine in filozofije, a ga je nato opustil. Leta 1966 se je odpravil v Pariz, kjer si je želel obiskovati filmsko šolo IDHEC, a ni opravil sprejemnih izpitov. Vendar ga kljub temu neuspehu ljubezen do filma ni zapustila, v tistem času si je ogledal tudi do pet filmov na dan.
Leta 1967 se je vrnil v domovino ter se vpisal na Akademijo za televizijo in film v Münchnu, kjer je diplomiral leta 1970 s celovečernim prvencem Summer in the City. Na akademiji je sicer ustvaril več kratkih filmov, v času študija pa je začel pisati tudi filmske kritike. Wenders je bil tudi med ustanovnimi člani nemškega filmskega distributerja Filmverlag der Autoren. Leta 1975 je v Berlinu ustanovil lastno produkcijsko hišo Road Movies.
Wenders je posnel tudi več nekonvencionalnih dokumentarcev, med katerimi sta najbolj znana Buena Vista Social Club (1999) in Pina (2011). Prvi, ki govori o skupini legendarnih kubanskih glasbenikov, je prejel evropsko filmsko nagrado in bil nominiran za oskarja. Drugi pa je 3D plesni dokumentarec o znameniti nemški plesalki in koreografinji Pini Bausch. Leta 2015 je bil deležen še ene oskarjevske nominacije, in sicer za film Sol zemlje o brazilskem fotografu Sebastiau Salgadu.
Znan je tudi po filmih V teku časa (1976), Zgodba iz Lizbone in Ne hodi mi trkat (2005). Poleg glasbenih dokumentarcev je režiral več glasbenih videospotov, med drugim za skupini U2 in Talking Heads.
Wendersove stvaritve za vse večne čase
Dejaven je tudi na področju fotografije. Velika razstava njegovih fotografij z naslovom Slike s površja Zemlje je gostovala po muzejih in umetniških ustanovah po vsem svetu. Objavil je številne knjige esejev in fotografske knjige. V svojih fotografskih delih se loteva tem, kot so spomini, čas, izguba, nostalgija in gibanje. Izdal je tudi zbirko esejev iz študentskih časov z angleškim naslovom Emotion Pictures, ki so zaživeli kot serija radijskih iger na BBC Radio 3. Leta 2012 sta z ženo Donato Wenders ustanovila Fundacijo Wima Wendersa, da bi zbrala vse njegovo ustvarjalno delo in ga trajno ponudila na ogled javnosti.
Wenders se je lani na festivalu v Cannesu predstavil z dvema filmoma. Poleg prej omenjenega Anselma tudi s celovečercem Popolni dnevi s Kodžijem Jakušem v vlogi čistilca tokijskega stranišča, ki je prejel nagrado za najboljšega igralca v Cannesu in bil nominiran za oskarja.
Zvrhana malha lovorik, tudi častnih
Wenders je za svoje delo prejel številne osrednje mednarodne nagrade, med drugim zlatega leva v Benetkah, zlato palmo v Cannesu, italijansko nagrado David di Donatello, dvakrat evropsko filmsko nagrado in srebrnega medveda v Berlinu. Leta 2005 je prejel tudi častnega leoparda v Locarnu, leta 2015 častnega zlatega medveda leta, lani pa tudi nagrado prix lumiere v Lyonu.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje