Bližje resnici kot teorija, da je general proti svojemu firerju celo koval zaroto, naj bi bila prozaična različica, po kateri so v Rommlu tlela ista globoka vsajena antisemitska prepričanja in egomanična gonja za slavo kot v številnih njegovih sodobnikih.

Rommla je zgodovina povojne, združene nemčije velikokrat označila kot "velikega moža" in še danes velja za enega od peščice "spodobnih" vojaških poveljnikov, ki so služili za časa nacističnega režima. V Hitlerjevo milost je prišel predvsem zaradi svojih spektakularnih podvigov v prvih etapah puščavskega boja proti Britancem. Toda v novem filmu po poročanju nemškega Spiegla je Rommel vse prej kot plemeniti vojskovodja, do katerega so spoštovanje čutili celo nasrotniki. Režiser Nikolaus Stein von Kamienski v precep jemlje zadnjih sedem mesecev Rommlovega življenja, obdobje, ko se je na čelu nemške zahodne fronte boril z nalogo, pred pristankom zavezniških sil okrepiti Hitlerjev "atlantski zid".

Skrajni čas za demistifikacijo
Producent Nico Hofmann je za agencijo Reuters precej jasno povzel, da je cilj filma "demistifikacija Rommla. Nekateri v njem vidijo pogumnega, plemenitega vojščaka, Puščavskega lisjaka. Marsikdo ne ve, da je pod Hitlerjevim pritiskom naredil samomor in da ni padel v bitki; sprašujejo se tudi, kako blizu je bil v resnici odpornikom."

Film Rommel svojega protagonista naslika kot Hamletovsko figuro, ki se zaveda verjetnosti skorajšnjega nemškega poraza, obenem pa je prešibak in preveč obotavljiv, da bi se zares pridružil zaroti za atentat na Hitlerja in raje računa na to, da se bodo tako ali tako predali zaveznikom. Poveljnik se tako izrisuje kot ambivalentna osebnost, ki konec dočaka kot "zlomljen junak", prisiljen v samomor zaradi firerjevih sumov v njegovo zvestobo.
Je lahko ne vedel za holokavst?
Po poročanju Spiegla film implicira tudi, da se je Rommel čisto dobro zavedal nacističnega holokavsta in da je bil verjetno tudi sam antisemit. Vprašanje, ali je res sodeloval pri zaroti 20. julija, po kateri naj bi Hitler umrl v bombni eksploziji, ostaja odprto; nenazadnje je celo njegova žena Lucie zanikala, da bi imel z njo kakršno koli zvezo.

Manfred Rommel, zdaj že 83-letni sin pokojnega generala, se je seveda že pritožil, da reevaluacija lika njegovega očeta ni zgodovinsko pravilna.

Oportunist
Številni zgodovinarji so mnenja, da je bil Rommel do samega konca lojalen pristaš Hitlerja, ki se mu je imel zahvaliti za svoj hiter vzpon po vojaški hierarhiji - obenem pa naj ne bi delil njegovih nacističnih političnih nazorov. "Ne verjamem, da je bil Rommel nacist, mislim pa, da je izkoristil nacistični aparat za pridobitev čina, ki ga sicer ne bi mogel dobiti," je za BBC-jev Radio 4 komentiral vojaški zgodovinar Robert Lyman. "Bil je briljanten taktik na bojišču, sicer pa je bil vedno na obrobju nemške vojaške aristokracije. Nacizem je bil njegova velika priložnost, saj je imel Hitler, preprosto povedano, rad zmagovalce."

Lyman je še prepričan, da je teorija, da je Rommel sodeloval pri kakršni koli zaroti, preprosto "absurdna", češ da je bil "lojalen vojak, ki jezavrnil vse poskuse približevanja s strani zarotnikov". "To nam daje misliti, da je bil v svojem bistvu slabič, moralen strahopetec, ki je razumel, kakšno osebno korist lahko ima od Hitlerja in nacizma, ni pa bil pripravljen živeti po svojih načelih. Ko je Hitler zahteval, naj naredi samomor, je ubogal svojega firerja." Uradna zgodovina poroča, da je Rommel, da bi se tako izognil javnemu sojenju in maščevanju nad svojo družino, pristal na zaužitje strupa.

Vojnih zločinov mu zgodovina ne pripisuje
Po eni strani Rommel sicer ni zagrešil nobenih vojnih zločinov, za katere bi vedeli, pa tudi pri El Alameinu je Hitlerjevim izrecnim ukazom navkljub naročil umik, razmišlja nemški zgodovinar Sönke Neitzel. "Je pa zato drugod povzročil ogromne nemške izgube ljudi in bil sluga režima. Težko bi rekli, da je bil ravno blesteč liberalec ali socialdemokrat. Predvsem ga je zanimala lastna kariera."