Film Vlaki poljskega režiserja Macieja Drygasa je jeseni na enem najpomembnejših festivalov dokumentarnega filma, nizozemskem IDFA-ju, odnesel glavno nagrado.

Drygas je sicer uveljavljeni poljski dokumentarist, ki je doma poznan tudi po vzpostavitvi dveh pomembnih filmskih arhivov ter kot profesor uči na filmski šoli v Lodžu. Že njegov prvi film, Prisluhnite mojemu kriku iz leta 1991, o Ryszardu Siwcu, ki se je septembra 1968 v znak protesta proti vstopu sil Varšavskega pakta na Češkoslovaško zažgal pred več tisoč ljudmi med tekmo na stadionu v Varšavi, je bil narejen po arhivskem gradivu, prav tako tudi njegov naslednji film Breztežnost iz leta 1994, ki se posveča človeški ceni sovjetskega vesoljskega programa.

Drygasov najnovejši film Vlaki se začne s citatom Franza Kafke, ki pravi, da "upanje obstaja, neskončno ga je; samo ne za nas". Te besede kot zla slutnja spremljajo dokumentarni film, narejen izključno iz arhivskih posnetkov, ki izriše kolektivni portret Evrope 20. stoletja.

Kako je režiser torej razvil idejo, da bi o zgodovini pripovedoval s pomočjo podob vlakov skozi čas? "Ker me to vpraša veliko ljudi, sem pred kratkim ponovno pogledal na prvo stran zvezka, v katerega si zapisujem ideje in prva stran z začetno zamislijo za ta film je iz septembra 2014, kar je bilo že zelo dolgo nazaj. Po eni strani so mi všeč vlaki, ker so vlaki prostor, kjer poteka nenavadna komunikacija med ljudmi. Za nekaj ur ali za nekaj časa se usedeš na vlak in odpelješ, bodisi z upanjem, da se bo v tvojem življenju nekaj spremenilo, ali pa brez upanja. Kakor koli že, moj prvi stavek v tem zvezku je, da je potovanje z vlakom metafora za življenje. Zdelo se mi je, da arhivskega gradiva ne bom zbiral zato, da bi posnel film o zgodovini vagonov in lokomotiv, ampak zato, da bi v njem iskal človeka. Da bi iskal človeka v 20. stoletju. Kako je vse to potekalo? Zdelo se mi je, da če postavim ves svet na vlak in pripovedujem to zgodbo skozi, recimo temu, okno vlaka, mi bo to po eni strani narekovalo določeno obliko. Po drugi strani pa se mi je zdelo, da je to priložnost za nekaj pomensko obsežnega in dvoumnega. Torej za film, pri katerem je mogoče zgraditi višje pomenske ravni."

Podobe, ki niso potrebovale spremljajočega besedila
Film Vlaki je poseben tudi zato, ker je celotna pripoved zgrajena iz vizualnega arhivskega materiala, ki ga spremlja izključno glasba.

Drygas se je odločil, da filmskih podob ne bo pospremil s pripovedjo v offu ali zapisi: "Prvo leto in pol sem v arhivih po vsem svetu iskal besedila o vlakih. To so bili fragmenti pisem, dnevnikov in službenih beležk. Šlo je za zelo zanimiva besedila. Ustvaril sem nekaj več kot 40-stranski scenarij, ki je temeljil na, lahko bi rekli, nekakšnem libretu. Nato sem začel iskati arhivske posnetke za film. Ta raziskava je bila zelo obsežna, gradivo sem namreč iskal v 98 arhivih z vsega sveta. V film smo nazadnje vključili 40 posnetkov iz 46 arhivov. Ko sva z montažerjem začela pregledovati gradivo, se pogovarjati o tem, kar sva videla, in poskušala sestaviti prve skice posameznih epizod filma, se je nenadoma izkazalo, da filmsko gradivo govori samo zase in da v resnici sploh ne potrebuje spremljajočega besedila."

Režiser tako z vsebinskimi poudarki kot z ritmom montaže v filmu Vlaki izriše idejo ponavljajoče se zgodovine. "Če pogledate zgodovino širše, se ta kar naprej vrti v krogu. Določene stvari se ponavljajo kot kakšen refren. Če pogledamo zgodovino z vidika vlakov, je njihov izum na eni strani pomenil nepredstavljivo veselje, da se lahko premikamo, da smo ravnokar ustvarili nekaj neverjetnega, kar nam omogoča veliko hitrejše potovanje. Po drugi strani pa je te vlake zelo hitro v svoje namene uporabila vojska. Nenadoma so s temi vlaki začeli na fronto potovati vojaki in se s fronte pogosto vračali vsi polomljeni in tako naprej. Potem se je vojna končala, spet je nastopilo veliko veselje, ljudje so rekli, da se to ne bo nikoli več ponovilo, vendar se je skoraj takoj spet začela vojna. In tako je vse do danes."