Drama z najbolj znanim ljubezenskim trikotnikom je na filmska platna zašla povsem naključno. Zgodba se je začela, ko sta Murray Burnett in Joan Alison spisala gledališko igro Everybody Comes to Rick's. Prebrali so jo pri Warner Brosu in jo odkupili za 20.000 dolarjev.

Milijon se je več kot poplačal
Projekt je bil preimenovan v Casablanco, sredi leta 1942 so ga posneli za približno milijon dolarjev. Čeprav se v filmu pojavijo velika filmska imena (na čelu z nepozabnima Humphreyjem Bogartom in Ingrid Bergman), pa nihče ni pričakoval velikega vpliva na sedmo umetnost.

Zvezdnik noir filma v romantični preobleki
Na kratko povzemimo vsebino: Zagrenjeni in cinični Rick (Humphrey Bogart v svoji prvi "romantični" vlogi) v Casablanci vodi svoj lokal (beri: ilegalno igralnico). Njegov "ustaljeni" svet pretrese prihod nekdanjega dekleta Ilse (Ingrid Bergman v eni od svojih prvih hollywoodskih vlog), ki pa je poročena z vodjem protinacističnih upornikov Victorjem (Paul Henreid), ki pred nemškimi zasledovalci želi zbežati na Portugalsko.

Edina dvojčka z oskarjem
Kaj so vrline filma, ki ga je režiral Michael Curtiz? Ena je prav gotovo scenarij (Julius in Philip Epstein sta do zdaj edina dvojčka, ki sta osvojila oskarja). Ponekod deluje preciozno, a to je značilno za filmski jezik 40. let. Besede bi morda v kakšnem drugem filmu izvenele nenaravno, v Casablanci pa imejo zvok ... po Casablanci. Zato ni čudno, da filmofili navdušeno citirajo najbolj nepozabne dele filma.

Šesterica citatov v top 100
Ameriški filmski institut je leta 2005 objavil seznam 100 najboljših filmskih citatov, ki so se pojavili v ameriških kinih. Casablanca je daleč najbolj odlikovana, saj na lestvici najdemo kar šest citatov iz omenjenega filma. Spomnimo se le nekaj Rickovih ("Here's looking at you, kid", "Louis, I think this is the beginning of a beautiful friendship", "We'll always have Paris", "Of all the gin joints in all the towns in all the world, she walks into mine" ...).

Različne podobe dobrega
Casablanca ima veliko pozitivnih likov, ki si prizadevajo za (etično) dobro, čeprav ti navidez pripadajo različnim skupinam in imajo različna merila za pojma, kot sta morala in poštenje (slikovit primer so razlike v karakterjih in metodah Victorja, Ricka in policista Renaulta). Svoje doda tudi učinkovit konec, ki ne igra na prvo žogo (beri: konec, ki bi zadovoljil vse), ampak le potencira žrtvovanje in ljubezen. Ustvarjalci vse do konca snemanja niso vedeli, kako se bo zgodba razpletla, kar se (v pozitivni obliki) pozna tudi v sami igri in kemiji akterjev.

As time goes by ...
Vsi dobri filmi se ne starajo enako - nekateri filmi, ki so navdušili neko generacijo, pri naslednjih (razlogi so lahko povsem različni: vsebina, jezik, obravnavane teme, posebni učinki, ki čez leta delujejo "smešno" ...) nimajo enakega učinka, za Casablanco pa velja, da se "stara" kot vino. Poleg večne zgodbe in jeklenih citatov pa je za to zaslužna tudi glasba in melodija, ki gre tako zlahka v ušesa - As time goes by, ki usodno poveže oba zaljubljenca. In ko čas mineva ... Casablanca le pridobiva.

Kratke in sladke
- Dooley Wilson, ki zaigra v vlogi pianista Sama, je bil tudi v resnici glasbenik. Njegov inštrument pa so bili bobni, ne klavir. Med snemanjem je za bližnjo zaveso igral Elliot Carpenter, Wilson pa se je le pretvarjal.
- Film je bil posnet v studih, edini igralec, ki je tudi v resnici obiskal Casablanco, je bil prav Wilson.
- Veliko statistov (ki so igrali tako naciste kot zaveznike) je bilo nemških Judov, ki so zbežali pred nacizmom. Zato je bil prizor "vojne himne" še toliko bolj čustven.
- Ingrid Bergman je bila v resnici nekaj centimetrov višja od Bogarta. Ta je moral zato v nekaterih prizorih stati na manjših škatlah in blazinah, da je bil na platnu videti višji.
- Med snemanjem je na Bogarta stalno pazila njegova žena, ki je bila ljubosumna na Bergmanovo.

Zapuščina
- Med letoma 1955 in 1956 je ABC predvajal nadaljevanko, ki je svoje dogajanje postavila v čas pred dogodki v Casablanci.
- Obstaja več radijskih različic filma. V eni od prvih sta glasove posodila tudi Bergmanova in Bogart.
- V več filmih in TV-nadaljevankah so se z različnimi prizori poklonili (ali ponorčevali) različnim delom filma. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi z reklamami, eno od teh je pred leti posnela tudi Adria.

Slavko Jerič