Kot je za sobotni Dnevnik povedal Zupanič, se je FS, katerega vodenje je aprila začasno prevzel Denis Miklavčič, sčasoma razvil v birokratsko, do večine ustvarjalcev in producentov neprijazno, nepartnersko ustanovo z netransparentnimi, samovoljnimi in z interesi posameznikov pogojenimi odločitvami. Dokončno pa se je, po Zupaničevem mnenju, sesedel v letih 2007 in 2008 pod pritiskom skupinice uradnikov z ministrstva za kulturo ter ob pomoči nekaterih producentov in avtorjev, ki so pri tej demontaži sodelovali.

FS kot neodvisna ustanova
Filmski sklad je bil zamišljen kot točka strokovnega in političnega konsenza, v kateri se morajo uravnotežiti vsi interesi, kar po Zupaniču pomeni, da bi moral biti neodvisen od vseh, tako od politike kot od ustvarjalcev in producentov, obenem pa bi z vsemi moral ostati v partnerskem razmerju. Ko pa začne eden izmed akterjev pritiskati ali izsiljevati, stvari niso več uravnotežene. "In kot smo lahko pogosto videli, je filmska stroka še kako spretna - bodisi z dobrikanjem političnim akterjem, s pritiski na upravo sklada ali z medijskimi obračunavanji - pri ustvarjanju takšnega neravnotežja. Vendar danes seveda na gre več za neravnotežje, ampak za pogorišče," pravi Zupanič.

FS pa so sesule nelegitimne prakse, ki akterjem te trojne strukture niso pripadle. Funkcionarju ministrstva za kulturo ni pripadla vloga uprave Filmskega sklada, kot tudi producentu ne pripada, da z upravo sestavlja filmski program. Dokler omenjeni akterji ne bodo izvajali svojih - in samo svojih - vlog, tako dolgo naša kinematografija nima prihodnosti. Zamenjava direktorja in programske komisije na Filmskem skladu pomeni spodbudo za premik iz mrtvega teka, ne odpravlja pa vzrokov za razpad sistema, je še povedal režiser.