V filmu Goa, mesto sreče, ki je bil na ogled na 1. programu, scenarist in režiser Boštjan Slatenšek pripoveduje zgodbo o zabavah z elektronsko glasbo, ki tujcem nudijo raj na zemlji, domačinom pa edino možnost preživetja. Gradivo za film je bilo posneto v uristični sezoni 2005/2006, torej v času, ko so lokalne oblasti t. i. partyje prepovedale, snemalne ekipe pa na takšnih dogodkih tako nikoli niso bile ravno dobrodošle. Film je nastal v koprodukciji Casablanca film production in TV Slovenija ter ob finančni podpori Ministrstva za kulturo

Zabava ali preživetje
V Goi, indijski državi ob arabskem morju, ki je znana po zabavah z elektronsko glasbo na prostem, se stikata tradicionalna indijska kultura in zahodnjaško pojmovanje raja. V Goo tako Indijci, Izraelci, Iranci, Slovenci, Američani, Japonci, Rusi in predstavniki drugih doživljajo nepozabne zabave ob drogah, trance glasbi in spolnosti, ob tem pa nastaja skoraj nemogoča kombinacija neizsanjanega hrepenenja zemeljskih različnosti, ki se je stopila v edinstveno subkulturo.

Kakšna je prava podoba Goe?
Z omenjeno prepovedjo tovrstnih zabav so skušale lokalne oblasti popraviti negativni sloves, ki ga Goa uživa zaradi lahko dostopnih drog. Prepoved kljub temu ni uspela preprečiti partyjev, ob tem pa se je vse bolj pojavljalo vprašanje, kaj izvajanje prepovedi pomeni za eksistenco domačinov in za prihodnost Goe, kot so jo poznali doslej. Dokumentarec se tako osredotoča na tujce, ki v Goi iščejo raj, a se ob tem prepogosto ujamejo v njegovo nasprotje na eni strani, in domačine, ki jim prihod turistov omogoča preživetje, na drugi strani.

Kljub pogostemu omenjanju Goe v medijih, ki so se ponavadi osredotočali predvsem na številne smrtne primere, povezane z drogami, je bila ta pozornost večinoma površna. Ti, ki željo predstaviti dogajanje v Goi so namreč pogosto tarča nasilja, kamer pa se izogibajo tako preprodajalci drog, kot podkupljeni policisti in pogosto tudi sami turisti. Prav zaradi tega snemanje z običajno, vpadljivo filmsko tehniko in z veliko ekipo ne bi bilo mogoče, zato so dokumentarni film Mesto sreče posneli na mini DV- formatu, ekipa pa je snemala "pod krinko«.