V for Vendetta (v slovenščini bi to pomenilo nekaj takega kot M za Maščevanje) je bil najprej naslov stripa, ki se je leta 1981 prelevil v nadaljevanko. Njena idejna starša, pisec Alan Moore in illustrator David Lloyd, sta poskušala prikazati takratno stanje Velike Britanije, ki je bila po njunem tik pred tem, da po zaslugi Margaret Thatcher zdrsne v totalitarni režim.

Zgodba se suče okrog moža, ki se v svojem načrtovanju terorističnega napada zgleduje po Guyu Fawkesu, revolucionarju, ki je v imenu sestradanega ljudstva leta 1605 skušal razstreliti parlament in tako prekucniti tiransko oblast.

Srborito razpoložena Natalie
Izvirni strip je odločitev, ali je V terorist, pravični borec za pravico ali pa kombinacija obojega, prepuščal bralcem. Film gre po prvotno začrtanih smernicah s tem, da slika temačno, skoraj brezizhodno situacijo. Natalie Portman igra V-jevo varovanko, v kateri se pod vplivom aktivista zbudijo uporniški vzgibi in izgubi vsaka nečimrnost (Natalie v filmu namreč nastopi s popolnoma pobrito glavo). Igralka pravi, da se film njej ne zdi pesimističen, ker pokaže, da se ljudem ni treba prepustiti toku in se stopiti z brezobličnim javnim mnenjem. “Posameznik lahko začne spreminjati svet,” je prepričana Portmanova.

Prihodnost je vse prej kot svetla
Larry in Andy Wachowski sta scenarij filma napisala že pred desetimi leti, a sta ga pustila ob strani, ker ju je pritegnil nov projekt, film Matrica - in v luči uspeha trilogije, v katero se je Matrica razrasla, lahko rečemo, da je bila to pametna odločitev. Tako Matrici kot “Vendetti” je skupna mračna vizija orwellovske prihodnosti, v kateri močni posamezniki upravljajo z usodo nič hudega slutečih množic. V For Vendetta so mediji zato že označili za film bratov Wachovski in pri tem “pozabili” na režiserja Jamesa McTeigua (asistent režije je bil tudi pri Matrici).

Tema, katere se občinstvo ne naveliča
Po prvotnih načrtih naj bi film premierno predvajali že novembra lani, na 400. obletnico dneva Guya Fawkesa, ki ga v Angliji še vedno praznujejo. Zaradi terorističnih napadov na londonski podzemni železnici julija 2005 pa so pri založbi Warner premiero raje prestavili na 17. marca. McTeigue pravi, da je bil takrat razočaran, zdaj pa je prepričan, da bo film na ozadje londonskega napada še močneje odmeval.

Če bi režiser sporočilo filma moral skrčiti na en stavek, bi verjetno končal, da se ljudje ne bi smeli bati svoje vlade, ampak bi se ta morala bati besa množic. Natalie Portman še dodaja, da si bodo gledalci ob ogledu tega filma začeli zastavljati vprašanje, pod kakšnimi okoliščinami je nasilje upravičlijivo, in ga v tem pogledu primerjali s Spielbergovo uspešnico München.