Posebna omemba žirije je šla akcijskemu trilerju Besnenje (Rampage) nemškega režiserja Uweja Bolla, ki je Ljutomer ob tej priložnosti tudi obiskal. Obiskovalci festivala pa so lahko v živo spoznali še starosto brazilskega fantastičnega filma Joseja Mojico Marinsa, ki je letošnji dobitnik nagrade za življenjsko delo. O dobitniku hudega mačka je presojala žirija v sestavi Dinko Tucaković, Phillip Bergson in Christian Hallman.
Nazorni prizori pornografije in nasilja - pa saj je vse res!
Zmaga filma Življenje in smrt porno tolpe ni bila presenečenje. Kot nam je povedal programski direktor festivala Tomaž Horvat sta tako Djordjevićev kot tudi Srbski film Srdjana Spasojevića, ki je bil predvajan v sekciji Off mački, pravi mednarodni uspešnici žanrskega filma. Zato pa sta bila doma deležna toliko več graje. Gre namreč za filma, po ogledu katerih bi si želeli glede programa Pink TV izjaviti: Pa saj je vse res!
V obeh filmih je namreč kritika sodobne Srbije podana prek metafore pornografije. Djordjević, ki se je s Srbijo in z njeno pornoindustrijo spoprijel že z dokumentarcem Made in Srbija (2005), nam je pojasnil, da s filmom Življenje in smrt porno tolpe ni toliko želel obsoditi same pornografske industrije, ampak je bolj želel opozoriti na 'pornografijo' v srbski politiki in družbi na splošno. Gre tudi za kritiko konservativnosti in ozkogledosti srbske družbe, v kateri se "outsiderjem pač ne godi dobro". Gre pa tudi za kritiko odnosa 'razvitega Zahoda' do Balkana, ki še vedno gravitira k romantičnemu sanjarjenju o 'prepovedanem, divjem in prvinskem' Balkanu. Ost te kritike je Djordjević zašilil v liku nemškega novinarja z imenom Franz. Navdušen nad Balkanom Franz mladega režiserja Marka prepriča v snemanje 'avtentičnih' filmov, v katerih bi v kar najbolj mejnih nasilnih in pornografskih prizorih nastopili ljudje, ki jim je preprosto vseeno za življenje.
Življenje in smrt porno tolpe vsaj spominja tudi na 'tradicionalen' balkanski 'road movie', kakršen je bil na primer znani Kdo tam poje (Ko to tamo peva) režiserja Slobodana Šijana. Djordjević kot referenco omeni še Splav meduze Karpa Godina in doda, da moramo njegove filme gledati tudi kot poklone generaciji režiserjev, ki so definirali jugoslovanski film šestdesetih in sedemdesetih let, še najbolj pa Želimirju Žilniku in Dušanu Makavejevu.
Prihodnost fantastične kinematografije na območju nekdanje Jugoslavije
O kratkometražnih izdelkih so določali Sašo Podgoršek, Magnus Paulsson in Alin Ludu Dumbrava. Po njihovem mnenju si je nagrado Slakov hudi maček najbolj zaslužil španski film Strahopetnemu Juanu (Juan con miedo) režiserja Daniela Romera. Posebna omemba je šla hrvaškemu režiserju Dariu Lonjaku za filma Dan mrtvih in Zorgasm, ki po mnenju žirije predstavljata prihodnost fantastične kinematografije na območju nekdanje Jugoslavije.
Dobitnik hrupnega mačka, ki ga podeljujejo za najboljši glasbeni dokumentarec, je prejel Dokler nas ne vzame luč (Until the Light Takes Us), ameriški film o norveških black metalcih, ki sta ga posnela Aaron Aitea in Audrey Ewell. Ta sta najbolj prepričala žirijo v sestavi Igor Vidmar, Igor Bašin in Dragan Vuković.
Strašne pošasti v zibki slovenskega filma
V glasno mesto temne filmske fantastike se je Ljutomer, zibelka slovenskega filma, spremenila 26. julija, v slabem tednu dni pa se je na festivalu nanizalo več kot 70 dogodkov. Obiskovalci festivala so si lahko ogledali 25 celovečernih filmov, med katerimi so jih sedem predvajali v kategoriji hrupne mačke, nekaj manj kot 30 pa je kratkometražcev. Ulice Ljutomera je na sklepni dan preplavila promenade pošasti.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje