Uwe Boll ima zelo posrečen priimek. Lahko mu pridamo besedico Werk in dobimo Bollwerk, kar v nemškem jeziku pomeni trdnjavo. Uwe Boll je res neke vrste trdnjava; pa še tank obenem. V medijih ga radi imenujejo najslabši režiser na svetu, sodobni Ed Wood ter obsedenec z nasiljem; a seveda tudi ne pozabijo omeniti, da je doktor literarnih znanosti. Prav tako nikoli ne pozabijo omeniti, da je pred nekaj leti dodobra 'razsul' nekaj kritikov, ki so sprejeli vabilo na boksarski dvoboj z njim, nekdanjim boksarjem, nato pa lahkoverno pričakovali, da bo šlo le za medijski šov. Ne, Boll je vse skupaj mislil resno in je avtorje po njegovi presoji najslabših kritik preprosto po boksarsko obdelal. Zakaj ga pa niso jemali resno …
Pri Bollu je dejansko vse skupaj zelo resno in trezno. Tudi kadar se podaja v snemanje filmov po videoigrah, to ni eskapizem v neko drugo realnosti, ampak predvsem odločitev za snemanje filmov, ki lahko prinesejo dobiček. Ja, Boll veliko razmišlja o denarju in financah ter preučuje nemški davčni sistem, poznavanje katerega lahko pri financiranju filmov pride zelo prav. Najširše občinstvo Bolla sicer morda najbolj pozna po visokoproračunskem fantazijskem spektaklu In the Name of the King: A Dungeon Siege Tale (V kraljevem imenu: Zgodba o obleganju grajskega stolpa), zadnje čase pa ga največkrat omenjajo kot režiserja, ki v filme predeluje videoigre.
Uwe Boll je letošnji gost Grossmannovega festivala žanrskega filma. V glavnem tekmovalnem programu nastopa njegovo Besnenje, film o nezadovoljnem mlajšem moškem, ki gre na morilski pohod, vrtita pa se tudi njegov Darfur, ki razkriva resnico krize v Darfurju, in dokumentarec Pobesneli Boll o Bollovem boksarskem dvoboju s kritiki.
Na začetku vaše kariere, pravzaprav še pred njenim dejanskim začetkom, najdemo vaše navdušenje nad filmom Upor na ladji Bounty.
Upor na ladji Bounty me je zares fasciniral. Tudi sam Marlon Brando. Imel sem deset let in verjel sem, da se to, o čemer snemaš filme, potem tudi zgodi. Verjel sem, da so pirati in Haiti, ki so se mi zdeli čudoviti, lahko resnični. Zato sem si tudi želel snemati filme. To moje navdušenje nad pustolovščinami in fantazijskim žanrom je, na primer, očitno v mojem filmu In the Name of the King: A Dungeon Siege Tale (V kraljevem imenu: Zgodba o obleganju grajskega stolpa), v katerem so igrali tudi Jason Statham, Leelee Sobieski in Kristanna Loken. V resici pa me je vedno veselilo delati predvsem žanrske filme.
Film In the Name of the King: A Dungeon Siege Tale je eden tistih, ki ste jih posneli po videoigrah. Zakaj raje ne snemate filmov po literaturi? Ne nazadnje ste doktorirali prav iz književnosti.
Po literarnih delih je nastalo že nešteto filmov, po videoigrah pa so jih posneli le malo. Vendar pa je do tega niza mojih filmov na temo znanih videoiger prišlo po naključju. Ko sem leta 2003 posnel film po igri House of the Dead (Hiša mrtvecev), sem to naredil predvsem zato, ker se je to finančno zelo izplačalo. In prav zares je imel film profit, kar pa je v filmski industriji težko doseči. Še posebej če si neodvisni filmski ustvarjalec. In zato sem potem sklenil, da bi lahko po videoigrah posnel še več filmov. Tudi črno komedijo Postal, na primer, sem posnel po videoigri. In tudi vnaprej bom zaradi finančnih razlogov še poskušal odkupiti pravice za snemanje filmov po videoigrah.
Ampak po kakšnih Buddenbrookovih, ki so že toliko stara knjiga, da z avtorskimi pravicami ne bi smelo biti težav, bi pa tudi lahko posneli kakšno grozljivko …
Thomas Mann v žanru 'horrorja' … To bi seveda bila možnost. Vendar pa so po Buddenbrookovih in pa po Čudežni gori filme že posneli in v tem primeru gre celo za dela, po katerih so posneli tudi po več filmov. Pomembno pa je tudi, da je trenutno priljubljena akcija, veliko akcije in snemanje po literarnih predlogah te akcije običajno ne omogoča, medtem ko jo snemanje po videoigrah celo zahteva.
Vendar se verjetno za filme po videoigrah niste odločili le zato, ker naj bi bili ti po vaše mnenju zagotovilo za finančni uspeh …
Zakaj ljudje gledajo filme? Večina jih noče gledati tega, kar jih vsak dan obdaja. To je vendar dolgočasno. Videti želijo nekaj, kar je več kot vsakdan, kar je drugačno od vsakdana. In to moji filmi vsekakor so. In to še bolj vsekakor so filmi, posneti po videoigrah. Akcija, grozljivke, fantazijski filmi … Z vsem tem se rad ukvarjam in vse to je nekaj, kar je 'večje' od običajnega življenja. Pri meni mora namreč vedno iti za življenje in smrt, ne le za neke običajne težave. Prav tako me v Nemčiji vedno znova sprašujejo, zakaj ne delam običajnih nemških filmov. A to vse se mi zdi neznosno dolgočasno.
Dolgočasna se vam očitno zdi tudi večina hollywoodske produkcije. Večkrat ste se znesli nad filmi kakšnega Goergeea Clooneyja, ki skušajo biti družbeno kritični, kot vendar želijo – vsaj po mojem mnenju – biti družbeno kritični tudi nekateri vaši filmi. Čeprav gre morda pri vas za uporabo strategije nadidentifikacije.
Ne motijo me toliko hollywoodski filmi sami na sebi, kot me moti to, da filme s političnimi izjavami jemljejo resno le, če prihajajo iz Hollywooda in imajo z njimi opravka Clooney, Matt Damon in nekateri drugi. Moj film o Sudanu, ki ga predvajajo tudi na Grossmannovem festivalu, je izrazito političen, vendar pa ne more dobiti toliko pozornosti kot filmi s Clooneyjem. Tudi če v njem nastopa Billy Zane. Moji politični filmi so v resnici radikalnejši od hollywoodskih. Poglejmo si še Besnenje. To nikakor ni le neumen akcijski film. To je tudi film o finančni krizi in o brezobzirnosti, ki je danes tako razširjena. Tako da, res, zavestno poskušam delati filme, ki so radikalnejši in tako tudi brutalnejši od hollywoodskih.
Vendar so vas zaradi vašega zavestnega obrata k brutalnosti in zaradi menda vedno precej površne igre vaših igralcev označili tudi za najslabšega režiserja na svet; za nekakšnega sodobnega Eda Wooda.
V resnici je to le oznaka internetnih kritikov in 'horror freakov'. Ne verjamem, da kaj takšnega izrečejo tudi ljudje, ki so si moje filme zares ogledali. "Trashmeister" Uwe Boll – ta oznaka je res popolnoma pretirana in nima ničesar opraviti z realnostjo. Poglejte, Ed Wood je delal majhne filme, jaz pa snemam filme s proračunom 60 milijonov dolarjev. Samo če si ogledate film V kraljevem imenu, boste videli, da z Edom Woodom nimam prav ničesar skupnega.
Res je tudi, da vam kljub že omenjenemu slovesu vedno znova uspe k sodelovanju pritegniti znane igralce.
Seveda, saj si igralci moje filme natančno ogledajo in vidijo, da tukaj pač ne gre za amaterstvo in da so moji filmi tehnično vedno zelo dobro narejeni. To vidijo tudi njihovi agenti.
Ko je bil aktualen film o Boratu, ste v nekem intervjuju dejali, da prav uspeh tega filma dokazuje, da se filmski okus množic spreminja in da tudi v tem vidite možnost za svoj uspeh.
Tudi danes upam, da je tako, čeprav sam ne delam filmov o Boratu. Mislim, da film o Boratu pred desetimi leti ne bi mogel uspeti. Predvsem MTV in njegove oddaje, kakršna je Jackass, so spremenili filmski okus mladih. Vendar poglejte, že Brüno pa ni bil več tako uspešen.
Kako je prišlo do tega, da ste posneli glede na vaše siceršnje delo dokaj nenavaden film o krizi v Darfurju?
Najprej sem posnel film o tako imenovanih tunelskih podganah oziroma o vojakih, ki so med vietnamsko vojno delovali v podzemskih predorih. Že pri njem sem sodeloval s producentom Chrisom Rolandom in skupaj sva nato izvedela za dogajanje v Sudanu. Takrat je bil še vedno aktualen tudi film Hotel Ruanda in ob gledanju poročil iz Sudana sva ugotovila, da se v Sudanu dogaja nekaj podobnega, le da je še bolj aktualno, saj se grozote kar ne končajo in ne končajo. To naju je tako razjezilo, da sva sklenila posneti film, katerega namen naj ne bi bila razlaga darfurske krize, ampak mobilizacija za mednarodno politično akcijo. Evropska unija, Združeni narodi in Nato naj ob ogledu tega filma rečejo, da se mora to končati.
Darfur je igrani film, ali v njem vendar najdemo tudi prvine dokumentarnega žanra?
Da. V filmu sudanski begunci igrajo sami sebe. Vsi so igralski amaterji, ki so v resnici doživeli masaker. Niso se učili našega besedila, ampak so v filmu govorili to, kar so tudi v resnici govorili. Tudi ameriški igralci, Edward Furlong, Billy Zane in Kristanna Loken, niso dobili vnaprej napisanega besedila. Na snemanje filma, v katerem so igrali ameriške novinarje, so se morali pripraviti kot novinarji, ki gredo poročat iz nekega vojnega območja. Morali so preštudirati vse o Sudanu in zgodovino darfurske krize ter postavljati vprašanja kot pravi novinarji. Film Darfur je dejansko zelo krut. Ženske, ki so jih posilili in ki so v vojni izgubile družine, v filmu še enkrat posilijo. To je bilo zanje zelo težko, vendar so same želele sodelovati v filmu, ker so hotele svet opozoriti na razmere v Darfurju.
Kako odgovarjate na očitke, da so vaši filmi preveč brutalni, da ponujajo neko koncentracijo nasilja, tudi kadar ta ni primerna?
To nikakor ne drži. Vsi moji filmi so zelo realistični. Predvsem so usmerjeni k Združenim državam Amerike in v ZDA je stopnja nasilja precej višja kot, na primer, v Nemčiji in v Kanadi, kjer živim večino časa. Hollywood pač snema filme za vse profile gledalcev, jaz pa se s tem ne ukvarjam in želim posneti predvsem realistične filme. In so realistični, morajo biti tudi nasilni. Poglejte samo film Besnenje. Zares je nasilen, vendar ko se nekomu strga, je to pač brutalno. In jaz to preprosto pokažem.