Petnajsta Animateka se začenja danes in bo do nedelje prikazovala kakovostno avtorsko animacijo z vsega sveta. Animatečnim filmom je po besedah vodje festivala skupno humanistično sporočilo. Prostorsko jedro gradijo ljubljanske lokacije, Kinodvor, Slovenska kinoteka in Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana, obenem pa na festivalu znova predstavljajo nove lokacije, sodelujejo z različnimi partnerji, pripravljajo razstave in prirejajo dogodke, kot so okrogle mize, predavanja in mojstrski tečaji v okviru platforme AnimatekaPRO. Brez nje ne bi mogli biti festival z velikim F, pravi Prassel, sicer tudi urednik filmskega programa v Slovenski kinoteki, ki je Animateko pred petnajstimi leti zagnala.

Igor Prassel se animiranemu filmu posveča na vseh ravneh. Poleg tega, da od leta 2004 vodi Animateko in je bil med njenimi ustanovitelji, se animiranemu filmu posveča v Društvu za oživljanje zgodbe 2 koluta, Društvu slovenskega animiranega filma (DSAF) in kot predavatelj teorije in zgodovine animacije na Akademiji umetnosti v Novi Gorici. Dejaven je znotraj CEE-platforme (nekdanja Višegrajska animacijska platforma), ki igra vodilno vlogo pri promociji vzhodno- in srednjeevropske animacije, zastavlja koprodukcije, in gradi industrijo kot protiutež veliki industriji animiranega filma v Zahodni Evropi. Napisal je tudi knjigo Filmografija slovenskega animiranega filma 1952–2012.

V najinem pogovoru je pojasnil, zakaj je slovenski prostor animiranega filma pozitiven paradoks, na kakšen način ima animacija vlogo vzgoje za življenje in kako je "animirani film že od nekdaj poskušal zbežati iz kinematografa".

Vabljeni k branju celotnega pogovora.

Animateka je že tradicionalno decembrski dogodek. Kako vpliva na festival to, da se odvija konec leta?
Malo nam nagaja nov dogodek v decembru, European Animation Awards, zaradi česar izgubimo nekatere goste. Sicer pa se je Animateka dobro ustalila na začetku decembra, po festivalu Liffe in festivalu LGBT-filma predstavlja zaključek festivalskega tour-de-forcea. Mislim, da obenem Ljubljana z Animateko začenja praznični december, in ta po svoje prispeva k turizmu in k siceršnjemu vzdušju lučk po mestu.

Na tiskovni konferenci ste rekli, da je Animateka s petnajstim festivalom dosegla točko, prek katere se ne more več širiti.
To ni bilo mišljeno kot kritika, ampak kot dejstvo. Festival je z leti zrasel in dosegel točno tak proporc, kot ga mora imeti. Projekcije se v festivalskem tednu vrstijo od jutra do večera. Načrtno poskušamo vsako leto v mestu menjati lokacije, iskati nove partnerje, postavljati razstave in prirejati dogodke v novih prostorih. Festivalsko jedro tvorijo Slovenska kinoteka, Kinodvor in Stara mestna elektrarna, ne moremo pa si privoščiti repriz programov. Nov prostor, ki bo to omogočil, bo Kinodvorov minipleks, ki bo omogočil nov način festivalskega programiranja. Lahko smo ponosni, da imamo v mestu takšna kinematografa, kot sta Kinoteka in Kinodvor, a se izkažeta za premajhna – denimo na odprtju Animateke, ko ne moremo povabiti vseh ljudi, ki bi jih želeli. Ne razmišljamo pa o selitvi v komercialne kine. Festival zaznamujejo mesta, kjer se ta odvija, mi pa si želimo energije nekomercialnih kinodvoran.

Kako so postavljeni festivali animiranega filma nasproti festivalom igranega in dokumentarnega filma?
Festivali animiranega filma imajo dolgo tradicijo, najstarejši so nastali že v 50. letih. Prvega so pripravili v Cannesu, nato pa se je preselil v francoski Annecy. Sloves animiranemu filmu v svetu raste. O tem priča več animiranih filmov, ki so predvajani na A-festivalih, namenjenih igranemu filmu. Vlada pa stereotip do animiranega filma: ravno z Animateko smo se na začetkih borili, da bi občinstvu pokazali, da to niso zgolj risanke za otroke. Nekje v sedmem festivalu smo spoznali, da smo občinstvo vzgojili za avtorsko animacijo in celovečerce za odrasle, tako da smo začeli v prvi plan znova postavljati skrbno izbrano kakovostno animacijo za otroke. Komercialna produkcija za otroke vlada življenju 24 ur na dan prek specializiranih televizijskih programov, zato smo ugotovili, da je tudi to naša vloga: vzgajati najmlajše občinstvo s kakovostno avtorsko animacijo, ki nosi humanistična sporočila, kar je rdeča nit vseh filmov našega festivala. Pri tem tesno sodelujemo s Kinodvorom.

Širše pa zapolnjujemo vrzel, ki obstaja pri prikazovanju sodobne celovečerne animacije. Od osmih celovečercev, ki jih letos prikazujemo, bosta samo dva v redni distribuciji. Občasno kratke filme odkupi televizija. Tudi pri festivalu igra aktivno vlogo: želimo si prepričati distributerje k nakupu več animiranih filmov in tudi sami prevzemamo vlogo distributerja, kadar se nam zdi kakšen izmed filmov zelo pomemben. V Društvu za oživljanje zgodbe 2 koluta poskušamo odkupiti vsako leto vsaj en film, v prihodnjem letu bo to japonski film Mirai v režiji in po scenariju Mamoruja Hosode.

Letos bo prikazano rekordno število slovenskih filmov, v ospredju pa bo tudi Špela Čadež. Slovenski animirani film je v izjemni formi ...
Slovenski animirani film izkazuje velik mednarodni potencial. Špela Čadež s filmoma Nočna ptica in Boles ter Dušan Kastelic s Celico predstavljata novi val slovenske animacije. Sta najbolj nagrajevana slovenska filmska avtorja, v smislu števila nagrad in selekcije na pomembnih festivalih. Špela Čadež je pred leti na Festivalu slovenskega filma dobila nagrado za najboljši kratki film, prvič je šla ta nagrada animiranemu filmu. Slovenski filmski center je prepoznal ta potencial že s prejšnjima direktorjema Jožkom Rutarjem in Igorjem Kaduncem. Ve, da je treba podpirati slovenski animirani film. Na srečo podpira animirani film tudi RTV – smo eden izmed redkih primerov v Evropi, kjer so lahko avtorji kratkih projektov financirani obenem pri SFC-ju in RTV. Še vedno pa imamo problem, ker ni razpisa za animirane serije, čeprav imamo Koljo Saksido s Koyoo in Grego Mastnaka s Princem Ki-ki-dojem, ki sta razvila nadaljevanke, pomemebne v svetovnem merilu. Producirata epizodo po epizodo, kar je velik problem za produkcijo in promocijo ter distribucijo.

Je bil ključen trenutek za zgodovino slovenskega animiranega filma in slovensko občinstvo v odnosu do animiranega filma, ko se je leta 1998 pojavil film Socializacija bika?
Za zgodovino zagotovo, za gledalca pa ne, saj se film ni veliko predvajal v kinih. Zdaj ga lahko vidimo na DVD-ju, ki ga je izdal Slovenski filmski center. Na 35-mm traku je občasno na ogled v Kinoteki. Socializacija bika je nastajala v netipičnih produkcijskih pogojih, s smešno nizkim financiranjem. Spomnim se trenutka, ko je film dobil veliko nagrado na FSF-ju, a se takrat ni nič spremenilo, v smislu prikazovanja animiranih filmov. Šele v zadnjih letih se to spreminja, s trudom Društva slovenskega animiranega filma, Animateke po Animateki, studia ZVVIKS, Društva Slon in Društva za oživljanje zgodbe 2 koluta, ki po Sloveniji prikazujemo animirane filme in organiziramo delavnice, in tudi distributerjev, ki se ukvarjajo z "resnimi" filmi, a se danes občasno odločijo za animirani film. Veliko pove podatek, da so v komercialnih ozirih celovečerni animirani filmi bolj gledani od igranih. A naloga festivala je, da ohranja selekcijo in kritično distanco ter ponuja avtorske filme, ki po komercialnih kanalih ne morejo priti do nas.

Letos se obračate tudi k madžarskim ustvarjalcem, prikazali boste program madžarskega animiranega filma. Kako to, da ravno madžarskega?
Lani smo začeli sekcijo Sosedi na obisku in predstavili italijansko animacijo. Zaradi dobrih povezav, predvsem prek kuratorke Anne Ide Orosz, zgodovinarke animiranega filma, vodje festivala PRIMANIMA, ki je letos sestavila animatečni program madžarskega filma. Vanj je uvrstila tudi dva celovečerca, psihadelično animirano klasiko iz obdobja komunizma Sin bele kobile v režiji Marcella Jankovicsa iz leta 1981, in Okrožje! o madžarskih romskih gangsterjih, ki ga na znova prikazujemo po 13 letih.

Med drugim v okviru te sekcije v prostorih Balassijevega inštituta odpiramo razstavo študentov MOME, akademije iz Budimpešte, ki je kovačnica mladih animatorjev in v evropskem merilu ena najboljših šol animiranega filma. Z njimi sodelujemo že od začetkov in smo postali dobri prijatelji s profesorji in študenti. Madžarska je primer dobre prakse.

Na Animateki bomo med drugim premierno pokazali celovečerni film Milorada Krstića, v Sloveniji rojenega avtorja, ki ustvarja v Budimpešti. Njegov Ruben Brandt – Zbiratelj bo premierno prikazan v sklopu programa celovečernih animiranih filmov. Ta film je stal 4 milijone evrov, kar je skoraj toliko, kot je proračun za celoten slovenski film. Upam, da bo neslavni proračun 4,5 milijona evrov, na katerem slovenski film že nekaj let vegetira, v prihodnjih letih res narasel.

Kakšno pa je stanje animiranega filma znotraj tega majhnega proračuna?
Nastanku kratkega animiranega filma, ki traja deset minut, je treba posvetiti dve leti in še eno leto za promocijo. Dobiti sredstva za tri leta življenja ni preprosto. Pri nas so našli način, obstajajo mali studii, v katerih dela od dveh do pet ljudi, a mislim, da bodo začeli odhajati v tujino, če ne bodo dobili finančnih injekcij. In ne bodo se vrnili, ker bodo njihova izvirnost, talent, zagnanost in trma v svetu prepoznani in nagrajeni.

Kako je v Sloveniji s šolami za animirani film? Kje se slovenski filmarji izobrazijo za ustvarjalko, ustvarjalca animiranega filma?
Prave šole še nimamo, animacija je le eden izmed modulov na Akademiji umetnosti v Novi Gorici, na ALUO pa obstaja le predmet znotraj oddelka za ilustracijo. To je pozitiven paradoks: toliko avtorskih glasov in nobene šole. In letos sem še posebno vesel filma Lea Černica Ples ljubezni, ki je kot prvi v zgodovini AGRFT-ja diplomiral iz animiranega filma. Ta je bil ustvarjen v rotoskopiji na podlagi posnetega materiala, saj na AGRFT-ju z animiranim filmom pravzaprav še ni mogoče diplomirati. Z njim se je tako zgodila mala revolucija. Naredil je odličen film. Pri nas predvsem v filmskih krogih vlada prepričanje, da animirani film ne spada v filmsko umetnost. To še vedno kdaj slišim od kolegov in zelo me zaboli.

Včasih se pozabi, da je animirani film ravno tako lahko vir družbenih kritik, umetniških eksperimentov, da ima isto moč kot igrani in dokumentrani film.
Seveda, animirani film se je rodil vzporedno z rojstvom filma. Samo pomislimo na prvi animirani dokumentarec The Sinking of the Lusitania, na ta oksimoron žanra, ki ga je Winsor McCay, pionir stripa in animacije naredil leta 1918, ko je Nemčija torpedirala parnik Luzitanija in pobila nekaj tisoč ljudi. McCay je ustvaril animirani film, da bi skozenj poustvaril resničen dogodek. Animacija obsega vse: lirično, osebnoizpovedno, eksperimentalno, družbenokritično, vse mogoče žanre, v ničemer se ne razlikuje od filmske umetnosti. Z Animateko bi radi pokazali, da ima animacija lastno zgodovino, ki je obenem zgodovina filmske umetnosti. Medij animiranega filma ima sposobnost prilagoditve različnim predvajalnim nosilcem. Če gremo na začetke, je bil film animiran, vsi predkinematografski izumi so povezani z animacijo. S Hollywoodom in Disneyjem je animacija naredila velik korak stran in se skomercializirala. Segment avtorske animacije pa se je razvijal dalje, a razen na festivalih ni bil viden, dokler ni nastopil splet in z njim platforma Vimeo.

V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) ste kot preddogodek letošnje Animateke odprli razstavo VR/360/GAMES@ANIMATEKA. Z njo ste pokazali, kako je animacija povezana z novimi tehnologijami, VR-jem in videoigrami.
Animacija je vseprisotna, povsod okrog nas, v videospotih, reklamah, gedžetih. In tudi animirani film je že od nekdaj poskušal zbežati iz kinematografa. Letos bomo na Animateki pokazali stereoskopske animirane filme Nacionalnega filmskega sveta iz Kanade. Prvič pa prikazujemo tudi virtualno realnost in avtorski animirani film znotraj VR-ja, 360-stopinjskega filma in interaktivnih video igric. To je medij, ki se je razvija šele zadnjih deset let.

Po svetu sem videl več izvrstnih primerov in si trmasto zadal, da bomo ob 15. obletnici obdarili obiskovalce in sami sebi z razstavo, na kateri se vidi, kako z novimi tehnologijami dobiva avtorska animacija možnost za nove izraze. Veliko nacionalnih filmskih centrov ima že razpise za to dejavnost, pri nas tega ni. Le ena epizoda serija Koyaa je bila posneta v stereoskopiji. Prepričan sem, da bo ljudi ta razstava navdahnila. Vem, da v danih razmerah ni mogoče, da bi tudi to podprli z javnimi sredstvi. A sprašujem se: Kje so naše uspešne zasebne firme, ki se ukvarjajo z novimi tehnologijami? Morda bi lahko one podprle nastanek teh novih izrazov v filmu. Pri nas vlada take vrste kapitalizem, v katerem uspešna podjetja ne vračajo družbi, ne podpirajo razvoja področij, kot sta VR in animirani film, ki jih država ne more zadovoljivo financirati.

Pa bi lahko AnimatekaPRO postala prostor tega razvoja, z ustreznimi javnimi ali zasebnimi sredstvi seveda?
Tega si ne želimo, vsako leto imamo drug fokus, vsako leto poskušamo podžgati nove ideje in pokazati, kaj vse je mogoče. Nato upamo, da se bo razvoj nadaljeval drugje. A VR bomo vsekakor nadaljevali. Odločili smo se že, da bomo prihodnje leto prikazali danski projekt AnimVR, ki je korak naprej od VR-ja, kot ga poznamo. Želimo si pokazati nove možnosti, da bi ustvarjalci dobili navdih, in potem na takšne načine ustvarjali tudi v Sloveniji. Izkušnja te postavitve v MSUM-u je galerijska, se bo pa razvoj VR-ja vedno bolj dogajal tudi v domačem okolju, zato je to tehnologija, ki nikakor ne bo alternativa kinematografu. Letos bomo prav o tem spregovorili v sklopu AnimatekePRO, kjer bomo orisali kreativno rabo tehnologije v avtorske, umetniške namene.

AnimatekoPRO na festivalu pripravljate že tretje leto. Sestavljajo jo predavanja, tematske predstavitve, pogovori z avtorji. Kaj vam predstavlja ta industrijski del festivala?
AnimatekaPRO je kot platforma za profesionalce, goste in tudi širše občinstvo temeljna in nujna sestavina festivala. Festival, ki nima razvite takšne platforme, zame ni festival z velikim F. Ni vse samo v projekcijah, ampak tudi v trenutkih, ko pomemben avtor pokaže skrivnosti iz ozadja in pojasni načine, na katere ustvarja. AnimatekaPRO je odprta za vse občinstvo, veseli smo vedno več študentov in tudi drugega občinstva, ki se udeleži mojstrskih tečajev, specialk, pogovorov in okroglih miz.

Animateka je tudi glavni podpornik CEE-platforme (nekdanja Višegrajska animacijska platforma), katere pilotno izdajo smo imeli lani, letos imamo prvo pravo, financira jo EU. Slovenija skoznjo igra vodilno vlogo pri promociji vzhodno- in srednjeevropske animacije, zastavlja koprodukcije in gradi industrijo kot protiutež tej veliki industriji animiranega filma v Zahodni Evropi. Evropska komisija ji je naklonjena, od leta 2021 bo vložila v animirani film, VR in videoigre nekaj milijard evrov. Zavedajo se, da je to industrija, ki ne nazadnje daje službe mnogim mladim in promovira evropsko kulturo.

Kaj je tisto, kar vas navdušuje pri animiranem filmu, kaj vam daje zagon pri ustvarjanju festivala?
Doma si vsako leto na malem zaslonu ogledam približno 800 animiranih filmov in iz njih pripravljam program Animateke. Če mi le uspe, si izbrane filme potem ogledam še v kinodvorani med Animateko. Ko jih vidim na velikem platnu, je to vizualno-literarna izkušnja, ki lahko pretrese, osupne, spravi v jok. Naj opozorim na italijanski film Samouni Road, ki bo v sredo prikazan brezplačno v okviru Animateke na prvi Noči evropskega filma. Ta film daje drug pogled na izraelsko-palestinski konflikt. Povsod okrog nas so dokumentarne podobe, zvečer na televiziji gledamo bombadiranja in postajamo imuni na te posnetke. V formi animiranega filma pa se še vedno naloži nekam v dušo in lahko deluje v vlogi vzgoje za življenje.

Animatorke in animatorji so ljudje, ki jih lahko primerjam le s pesnicami in pesniki, so izredno izvirni, a skromni in ponižni, iz njih veje humanizem, so humanisti filmske umetnosti. Razvijati celovečerni igrani film je povsem drugačen proces od ustvarjanja animiranega filma. Pri tem je animator avtor čisto vsakega delčka, zato to vedno primerjam z umetnostjo poezije.