Čudovito odigrano, je v naslov svoje recenzije zapisal Reutersov filmski kritik Michael Rechtshaffen, ki si je v kalifornijskem puščavskem mestu ogledal film Besa (v angleškem prevodu Solemn Promise). Zadržano, a s čustvi nabito ljubezensko zgodbo med patriarhalnim Albancem (Miki Manojlović) in izobraženo Slovenko (Iva Krajnc) med prvo svetovno vojno nekje v majhnem srbskem kraju smo si lahko slovenski gledalci ogledali na lanskem Liffu.
In prav glavna igralca sta tista, ki po mnenju ameriškega kritika zgodbo, sicer temelječo na resničnih dogodkih, mojstrsko osvojita. "Z malo zatekanja k dialogu dajeta energična Krajnčeva (ki prikliče v spomin mlado Nicole Kidman) in Manojlović z žalostnim pogledom nežen obraz temu intimnemu, privlačnemu stranskemu produktu mednarodnega konflikta," piše.
V obljubo ujeta čustva
Lea, Štajerka, ki se poroči s srbskim šolskim ravnateljem (Nebošja Dugalić), se s soprogom preseli v manjše mesto, kjer naj bi poučevala na njegovi šoli. V vihravem vojnem času pokličejo moža v Beograd, in ker ne upa svoje lepe mlade žene pustiti same v do 'avstro-ogrske dame' sovražni okolici, od svojega hišnika Azema zahteva obljubo - beso, da bo skrbel za mlado ženo. Po albanski tradiciji je besa posebna sveta vez, takšna, ki se je ne sme prelomiti za nobeno ceno, niti ko gre za življenje in smrt.
Do zadnjega trenutka zvest svoji tradiciji Azem svoje besede ne prelomi, na trenutke se zdi, da jo vzame celo preveč resno in Leo zaradi njene varnosti zapre v šolo. A začetna odtujenost se počasi omehča in med njima se razvijejo čustva, ki jih okoliščine ne dopuščajo.
Veliko prostora za lasten izraz
Besa, ki je tudi srbski kandidat za tujejezičnega oskarja, se po pisanju ameriškega kritika ponaša s silnima, prepričljivima nastopoma Manojlovića in Krajnčeve, ki sta v delu filmskega veterana Karanovića dobila veliko prostora za lastno izražanje.